Pa kaj če pišem 2016

Daleč

Daleč, daleč od doma, na ulicah, ki mi niso znane, sem našla nekaj, česar ne znam opisati. Ni bilo bolečine, samote, praznine, le sreča in veselje. Za trenutek sem pozabila, v kakšnem svetu živim. Za trenutek sem bila svobodna. Zrasla so mi krila in poletela sem v višave. Letela sem nad mestom in ga smeje opazovala. Letela sem nad hišami, trgi, parki in opazovala ljudi, kako so hodili brezskrbno, se smejali, zabavali. Počasi sem se spustila na tla, za trenutek sem imela občutek, da sem doma. Za trenutek sem verjela, da je bolečina izginila, da je žalost izpuhtela, da so se sence, ki so me držale v preteklosti, potuhnile nazaj v samoto. A potem se je vse vrnilo kakor tornado in sreča se je razblinila v sekundi.

Mojca Klinc, 2. B

14