Pa kaj če pišem 2016

Utopila bi se v tvojih besedah, ki ne pomenijo nič - poleg

nekega sranja, kvazi ljubezni, umetne romance, neiskrene skrbi. Ljudje odidejo , mi rečeš , t ik preden se obleč eš in odkorakaš.

Če bi lahko , bi se pripraskala do tvojega srca in ga razprla pred seboj, kot zemljevid tvoje duše.

Kdo te je uničil tako surovo, da niti dihaš ne več iskreno? Kdo ti je zabil nož v nedolžnost tako grobo, da še vedno krvaviš po meni?

Kdo ti je pustil, da jih ljubiš bolj kot mene?

Meta Vražič, 4. A

12