Pa kaj če pišem 2015

DALEČ

Tam, kjer morje v nebo se zlije, kjer oblak na zemljo stopi, kjer reka za vogal zvije, me zvesto čakaš ti. Na obzorju neskončne te praznine,

polne možnosti za srečo, kjer ni samote in ni črnine, ponujaš mi ljubezen rdečo. Res, da ogibam se črnini,

a rdeča mi ne pristoji. Jaz predajam se sivini,

ker svobode ne duši.

Ti srce mi vnameš,

a s tem mi pamet obstoji,

lahko mi glavo vzameš,

le mislit pusti mi.

A ne zavijem stran.

Prišla bom do obzorja, ne boš čakal me zaman.

Podala ti bom roko in odšla drugam.

Jana Puklavec, 4. D

5