Pa kaj če pišem 2014

Č ustva v cirkusu

Bežim v svetlo temo,

ki pozna se v govorici in v o č eh,

ne vem, kaj me č aka,

a kljub temu oblije me svetloba.

bežim, ne vem, kaj želim,

Množica se zgraža, pomiluje,

s č ustvi v cirkus,

kli č e, obupuje, hrepeni,

v širni svet kot zrno maka.

a še bolj hrepeniš ti,

Kot konj v areni norim,

po svobodi,

z upi navdana,

da kon č no obnemi,

sapo lovim,

vsi upi splavajo po vodi,

a se kmalu umirim,

saj le ta ve č no nori.

potla č im č ustva podivjana.

A noben cirkusant se ne zadovolji z danim,

Tako igram,

je ve č ni popotnik,

nadenem masko hlinjenega nasmeška,

ki že z jutrom ranim

osebnost prodam za dober odziv,

beži v prihodnost,

želi si avanture

a le stežka priznam, kdo je kriv. Kot klovn z rde č imi lici kažem nasmeh, dolg kot neskon č na tesnoba,

do zadnje jutranje ure.

Nastja Miloševi ć

4

3