Pa kaj če pišem 2012

Č RNI OGENJ (odlomek, 13. poglavje) Kako hitro se je vse spremenilo. V č asih še sama sebe ne razumem, kaj šele da bi me drugi razumeli. Vse se je odvijalo tako hitro. Enostavno nisem mogla ve č slediti. So dnevi,ko se mi zdi življenje kot fil. Sami igralci okrog mene . In kaj mi preostane?Tudi jaz moram igrati njihovo igro. Kako malo je potrebno,da padeš na tla. To je za č etek konca. Samo še navzdol lahko gre. Celo življenje ne morem biti zaprta v sobi. Soo č iti se moram s posledicami. Pripravljena sem na najhujše. Vseeno mi ni žal,da sm zbombala Saro. Zaslužla si je pošten fajt. Bolj ko razmišljam, slabše mi je. Č e bi imela priložnost,bi še danes odšla dale č od vseh in od vsega. Vstala sem in odšla v dnevno sobo. Pripravljena sem bila na razpravo. Huje bo kot na sodiš č u. Za č ela sta vpiti name, preklinjati, me zmerjati... Glava me je za č ela bolet od tega sranja, stari. Skoz en in isti scenarij, prou na pamet že vem, kaj bosta rekla ... Ker sem zdolgo č aseno sedela in nisem niti besedice rekla, me je mami zgrabila in me mo č no stresla. Mislila je, da jo s takim obnašanjem izzivam. Č lovek ne ve ve č , kaj bi naredil. Vse, kar delam, je narobe. Prav, č e je hotela, da spregovorim, potem bom. »Edino, kar ti gre dobro od rok, je obsojanje, nikoli me nisi vprašala, kako se po č utim,« sem se zadrla. Nikoli nisem imela staršev. Ne spomnim se, da bi mi kdaj izkazovala ljubezen in podporo. V mojih o č eh sta zgolj kot dva č uvaja. Samo nadzorovati in kritizirati znata. Nenehno mi dajeta misliti, da sem ni č vredna, nesposobna ... Mislita, da mi nudita vse. Na žalost se motita. Ne nudita mi ne č esa, kar se ne da kupiti z denarjem, ljubezni. Saj sploh ne znata vzgajati. Prepuš č ena sem sama sebi. Sprašujem se, kdaj smo se nazadnje pogovarjali kot civilizirani ljudje. Samo kregamo se. Pojma nimata, kako mi škodujeta. Še spoštovati vaju ne morem ve č . Vidva sta vzrok vsega,kar se mi dogaja. Res č estitam vama za to. Nikoli me nista cenila. Z mamo nista nikoli imela problemov. Od Anine smrti nisem ve č tista stara pridna Isa! Razmišljala sem že o pobegu. Na va ju itak nism navezana in mi dol maha za vaju. Prsežm, da bom ob prvi priliki zbežala. Žal mi je samo za babico in brata. Oni su sve što imam. Mami mi je spustila ubijalski pogled. Nato pa je izjavila: »Sej nam tko al tko nc ne koristš, usen č e si živa al pa mrtva.« V trenutku mi je zarila nož v srce. Bila je besna. Tako se je razjezila, da mi je eno primazala. Samo še nasilja se je manjkalo. Za č ela sem ploskati. Hodila sem okrog nje in se drla "BRAVO".Sultan ka je dosegla svoje. Zmeraj mora biti po njej. Namesto da bi mi pomagala,je še bolj otežila situacijo. Vzela sem stekleno vazo in jo razbila. Tako kot sta onadva zlomila mene...O č i me je mo č no prijel in poskušal umiriti. Povedal mi je,da mi je našel pomo č . Odvrnila sem:"Prepozno je za vse." Vstala sem in odšla na straniš č e. Zaslišala sem njun jok ... Pripravila sem si kopel. Vzela sem britvico. Odlo č ila sem se,da bom naredila konec trpljenju. Ne morem ve č . Popolnoma sem iz č rpana. Vzela sem rde č o šminko in na ogledalo napisala: Z B O G O M! Zlezla sem v kad. Prižgala sem zadn č ik, poslednji dim za moju dušu ranj enu. Zašto ovaj život tako boli? Za vrati se je drl Denis, želel je, da mu odprem. Planila sem v jok. Oprosti mi Denis, obljubim da bom gledala vsak korak tvojeg a življenja. Roke so se mi tresle. Kon č no sem zbrala pogum. Pomislila se na Ano, da se ji bom kmalu pridružila v nebesih. Potegnila sem z britvico ... A rjeta A jvazi

2. Temen gozd, sive sence, tuljenje. Visoka, zelena drevesa, vejevje, tuljenje. S koraki približuje se. Na gosti travi stojim, na č rni poti slišim glasove, tuljenje. Ujeta v naravo sem, njen plod, njena kri. Tuljenje. Veter ovija se od drevesa do drevesa, temen gozd, sive sence, tuljenje. Roke se mi tresejo, bojim se, č esa? Umirim se, poslušam veter, naravo. Tišina. Po č asi te č em dol po poti č rni, moje tace težke so, že temni se, tuljenje. Iš č em plen, iš č em dom, ozrem se v nebo, kjer luna pot mi kaže. Zatulim. Nekje dale č - moja sorodna duša. Zadušeno, težko dihanje, vsako sekundo bližje je. Ni č ni, ni č . Globoko vzdihnem, spet, zadušeno, težko dihanje, bojim se, č esa?

Katarina Kranjec

25

16

17