Oskarjevi Zelenortski otoki

KOLONIALNA UPRAVA (19. IN 20. STOLETJE) Zelenortski otoki so ostali portugalska kolonija v 19. in večino 20. stoletja. Portugalska jih je obravnavala kot skupno državo z Gvinejo Bissau na afriški celini. Otoki so bili pomembna postaja za oskrbo ladij na poti čez Atlantik. GIBANJE ZA NEODVISNOST (20. STOLETJE) Na Zelenortskih otokih so se gibanja za neodvisnost začela v 50-ih letih 20. stoletja zaradi vpliva vala afriške dekolonizacije. Na otočju, ki je bilo stoletja pod portugalsko kolonialno oblastjo, je nastalo gibanje za neodvisnost, ki ga je vodil Amílcar Cabral - s sodelavci so leta 1956 ustanovili Afriško stranko za neodvisnost Gvineje in Zelenortskih otokov (PAIGC). Gibanje se je soočalo z izzivi in žrtvami, saj je med bojem za neodvisnost s Portugalci na tisoče ljudi trpelo zaradi lakote. Na Portugalskem so pod vladavino Antonia de Oliveire Salazarja vsaj navzven poskušali ohraniti moč Portugalske kot kolonialne sile, zato so za kolonialne vojne namenjali ogromno sredstev in vojaških zmogljivosti. Kljub temu, da je bila dolgoletna skupna kolonialna uprava Zelenortskih otokov in Gvineje Bissau ukinjena že leta 1879, kar je privedlo do njunih ločenih portugalskih ozemelj, se je boj za neodvisnost nadaljeval vse do 5. julija 1975, ko so se Zelenortski otoki dokončno osamosvojili od portugalske nadvlade. Čeprav je bila kolonialna uprava ukinjena, je nova Zelenortska vlada pod vodstvom PAIGC sprva oblikovala enotno vlado z Gvinejo Bissau. Vendar sta si državi leta 1980 oblikovali vsaka svojo vlado in ohranjata ju še danes. POLITIČNE IN GOSPODARSKE TEŽAVE (1980) Zelenortski otoki so se po osamosvojitvi soočali s političnimi in gospodarskimi težavami v obdobju po neodvisnosti, vključno z enostrankarskimi in gospodarskimi težavami. Vladajoča PAIGC je bila socialistična stranka, ki se je na oblast povzpela s podporo delavskega razreda in je bila vključena v socialistično internacionalo.

12