Oskarjeva Turčija

KURDI Kurdi so največji narod brez države. Živijo na območju t. i. Kurdistana, razdeljeni med 6 držav: Turčijo, Iran, Irak, Sirijo, Gruzijo in Armenijo. Vsega skupaj naj bi jih bilo nekje med 25 in 30 milijoni. Največ jih živi v Turčiji, okoli15-20 milijonov, kar pred stavlja približno 20 % celotnega turškega prebivalstva. Turška oblast ne priznava kurdskega naroda in jih ne obravnava kot manjšino. Po turški ustavi so namreč vsi muslimani, ki živijo v Turčiji, Turki. Turki tako Kurde smatrajo za gorske Turke. Kurdi so od nekdaj živeli na meji med 3 velikimi civilizacijskimi območji: Anatolijo (nekdanji grški, danes turški svet), iransko ploščo (perzijski svet) in Mezopotamijo (arabski svet). Ker je njihovo ozemlje pretežno gorato, ni bilo nikoli velikega interesa, da bi tu nastala enotna država, ne od zunaj, pa tudi sami Kurdi so bili razdeljeni na plemena in niso imeli večjih teženj po enotnosti v okviru ene države. Veliki imperiji na vseh straneh so jih vedno želeli pridobiti na svojo stran, da bi jim varovali mejo (raz lični pakti, ko so bili oproščeni plačevanja davkov). Kurdi so se enkrat zatekli k enim, drugič k drugim. V 19. st. je za kratek čas nastala manjša kurdska država, a se je zopet izkazalo, da nobeno od plemen ni dovolj močno, da bi zavladalo nad vsemi ostalimi. Kurdi so pomagali Ataturku pri osamosvojitveni vojni in so se zato po razglasitvi republike, ko so ostali brez vseh pravic, počutili ogoljufane. Veliki kurdski upori v 20-ih in 30-ih letih 20. st. so bili krvavo zatrti, veliko Kurdov je bilo preseljenih ali pobitih. Turška vlada je tudi pri ekonomskem razvoju na ta predel pozabila in tako je to območje še danes nerazvito. Tudi zato se je konec 20. st. uveljavilo kurdsko separatistično gibanje, poznano kot PKK, pod vodstvom Ocelana, ki je zahtevalo večje gospodarske, kulturne in politične pravice za Kurde. Ocelana so leta 1999 zaprli in gibanje zatem ni bilo več tako odmevno. Kurdski jezik sodi v indoevropsko skupino jezikov, med t. i. severnoiranske jezike. Jezik ni enoten, temveč je razdeljen na več narečij, ki so si med sabo tako različna, da se Kurdi tudi med seboj ne razumejo. To pa še otežuje njihovo združitev. Na severnem delu Kurdistana govorijo kurmanji, na vzhodu in jugu pa sorani. Obstaja še tretji dialekt, ki ga govorijo Kurdi, in sicer zaza gorani. V večini držav kurdščina ni priznana kot uradni jezik (izjema je Irak). V Turčiji je bil do leta 1991 kurdski jezik pre povedan, od leta 2006 dalje pa se razmere izboljšujejo in sedaj je že dovoljeno šo lanje na privatnih šolah v kurdskem jeziku ter uporaba kurdskega jezika v časopisih, na radiu ter televiziji. Imami so celo začeli voditi petkove pridige v kurdskem jeziku. Za Kurde velja, da imajo moški bolj podolgovat in koščen obraz z orlovskim no som, za ženske je značilno, da si ne zakrivajo obraza in kurdska oblačila so precej pisana. Kurdi za razliko od Turkov še vedno praznujejo nowruz, to je praznovanje novega leta ob pomladanskem enakonočju 21. marca.

53