Oskarjeva Turčija

toplo podnebje. Regija predstavlja tudi 11 % celotne poraslosti z gozdom v državi. Prevladujeta hrast in rumeni bor. Bogata je z endemičnimi rastlinami in živalmi. Regija predstavlja visok potencial za turško gospodarstvo zaradi vodne energije. NOVEJŠA ZGODOVINA Šele Osmanom je v 16. st. uspelo vzpostaviti relativno centraliziran nadzor nad območjem. Ko je Osmanski imperij počasi slabel, se je na drugi strani krepila Rusija, ki se je širila izven svojih kavkaških meja in ob več prilo žnostih osvajala koščke regije. Kljub temu, da je prišlo do pravih osvajanj samo dvakrat, 1829 in 1878, je bila do leta 1914 polovica ozemlja Vzhodne Anatolije pod Rusi. Med leti 1915 in 1921 je bilo območje pod neprestanimi vojaškimi obračunavanji med ruskimi belogardisti, armenskimi dašnakisti in turškimi nacionalisti ter pogromi nad prebivalstvom, katerega tretjina je bila zgodovinsko gledano armenskega in gruzijskega krščanskega porekla. Do 1923 je bilo prebivalstvo te regije zdesetkano – 90 % prebivalstva mrtvega ali preseljenega. Današnje meje med Turčijo, Armenijo in Gruzijo so rezultat dogovorov med Ataturkom in Sovjetsko zvezo marca in oktobra 1921. SIVAS Mesto leži v široki dolini Rdeče reke (turško Kızılırmak) na nadmorski višini 1285 metrov in ima okoli 300.000 prebivalcev. V mestu so delavnice za po pravilo železniških vozil, industrija preprog, opeke in cementa ter predelava bombaža in volne. V okolici pridelujejo žito, v Divrigiju pa so velike zaloge železove rude. Sivas je bil od nekdaj pomembno križišče trgovskih poti, z razvojem cestne in železniške mreže pa je dobil nov gospodarski pomen. V zgodovini je bilo mesto poznano najprej kot Megapolis, nato kot Sebasteja. Mesto je bilo pomembno središče grške pravoslavne cerkve. Za časa Seldžu kov je bil Sivas poleg Konye tudi občasno glavno mesto Seldžuškega impe rija. V tem času je postal pomembno trgovsko središče s citadelo, številnimi mošejami in verskimi šolami - medresami. Leta 1919 je bil v Sivasu kongres, kjer so Mustafo Kemala Atatürka izvolili za predsednika izvršilnega odbora narodnega uporniškega gibanja. V mestu je mnogo spomenikov seldžuške arhitekture 13. stoletja: medresa Šifaiye iz leta 1218 z lepim bazarjem in medresa z dvojnim minaretom (Çifte Minare) iz leta 1271, ki ima zelo lepo izklesano pročelje in izjemne minarete.

44

Made with FlippingBook - Online magazine maker