Oskarjeva Severna Italija in San Marino

in ga spremenil v rimsko provinco. Avgust je v svojem dolgem času vladanja dramatično povečal državo, ustanovil province – Panonia, Noricum, Raetia, Dalmatia, Dacia, prodiral proti vzhodu, v državi je ustanovil stalne vojaške posadke za ohranjanje miru in notranjo policijo. Gradili so kamnite ceste, delovala je pošta, pobirali so davke na vse dejavnosti in šteli prebivalce, da so imeli nadzor nad vojaškimi obvezniki. Vsekakor je Avgust za tiste čase organiziral zelo moderno državo. Cvetela je kultura, prav tako umetnost, znanost, šolstvo. OD CESARJA AVGUSTA DO PROPADA ZAHODNEGA DELA RIMSKEGA IMEPRIJA Cesarja Avgusta je nasledil njegov posvojenec Tiberij . V naslednjih 450 letih se je zvrstilo veliko cesarjev, ki so pustili različne sledi. V tej knjižici ne predstavljamo vseh, izpostavljamo le pomembnejše: Cesar Kaligula (vladal od 37 do 41 n. št.) je bil zelo sposoben vladar, vendar pa so ga zaradi negativnih lastnosti (sebe je predstavljal kot boga v človeški podobi, svojega konja je hotel postaviti za konzula, njegov značaj je bil sadističen in zelo brutalen, bil je hitre jeze …) pri 28 letih ubili. Cesar Klavdij (41–54) je nastopil vlado kot zadnji sorodnik cesarja Avgusta, zelo izobražen, moč je dosegel s pomočjo vojske, ki jo je bogato nagradil. Dokončal je osvajanje severne Afrike in utrdil moč provinc po celem cesarstvu. Zelo je cenil grško kulturo in umetnost, celo oblačil se je v grškem slogu. Bil je večkrat poročen. Zaradi zapletenega nasledstva ga je žena Agripina dala umoriti in postavila na prestol Nerona. Cesar Neron (54–68) je prva leta vladal demokratično, s spoštovanjem tedanjih meščanskih pravic, kasneje pa vse bolj diktatorsko in nerazsodno. V nasprotju s pravili je sam postavljal kralje provinc, leta 64 so ga obsodili, da je kriv za velik požar v Rimu, kar pa nikoli ni bilo dokazano. Leta 68, potem ko so ga zapustili vsi pristaši, je naredil samomor. Cesar Vespazijan (69–79) je prišel na oblast s podporo vzhodnih legij. Takrat je bila država nestabilna, vpeljal je številne denarne reforme, utrdil moč provinc, znan je bil po velikih gradbenih projektih, med njimi

17