Oskarjeva Portugalska z Madeiro in Azori

ku začelo leta 1455, zraven pa so uporabljali svetovalce iz Sicilije in spre jemali denar od Genovežanov. Le-te je pritegnila dostopnost Madeire prav tako kot flamske trgovce, ki so iskali poti, kako zaobiti benečanski monopol nad trgovino s sladkorjem. Proizvodnja sladkorja na otoku je predstavljala glavno pogonsko silo otoškega gospodarstva in povečevala povpraševanje po delovni sili. Na nasadih so bili glavna delovna sila sužnji, ki so do 16. st. predstavljali 10 % celotnega prebivalstva Madeire. Znani so tudi primeri alžirskega piratstva. Pirati, znani po zasužnjevanju kristjanov vzdolž sredozemske obale, so leta 1617 na otoku Porto Santo ugrabili 1200 moških in žensk. Ko je po smrti Kralja Joaa VI. nasilno prevzel oblast njegov sin Miguel in spodrinil zakonito kraljevo naslednico svojo nečakinjo Marijo II., se je Madeira izrekla za kraljico. Guverner Madeire José Travassos Valdez je bil poražen proti vojaškim silam, ki jih je na otok poslal Miguel, kmalu pa je bil izgnan v Anglijo. Zadnji avstro–ogrski cesar Karel I. je po razpadu monarhije s porazom Avstrije v 1. svetovni vojni poiskal zatočišče na Madeiri. Prišel je leta 1921, že naslednje leto aprila pa je podlegel pljučnici. Pokopan je v cer kvici naše gospe iz Monta nad Funchalom. Kmalu po demokratičnem političnem prevratu leta 1974 je dobila Madeira 1. julija 1976 politično avtonomijo, ki jo slavijo kot dan Madeire. Tako ima sedaj regija svojo vlado in zakonodajni parlament.

49