Oskarjeva Korzika in Sardinija

NASTANEK IN SESTAVA TAL: Geološko sta Sardinija in Korzika ostanek kopnega, ki se je v paleozoiku dvignil iz morja vsled premikanja evrazijskih, afriških in severnoatlantskih tektonskih plošč. Najstarejše kamnine so naplavine, dolomiti in sljudaste usedline (Iglesiente, Sulcis), ki jih ponekod prečkajo granitne in rudne žile. Pozneje so nastali graniti, ki so značilni za vzhodno obalo od Gallure do Sarrabusa. Iz eocena je ogromno področje, ki obkroža bogata najdišča lignita v Sulcisu. Vulkanska dejavnost naslednje dobe je povzročila več prelomov in usadov, ki so področje močno prizadeli. V miocenu, ko se je vulkanska dejavnost prekinila, sta se Sardinija in Korzika prekrili z apnenčastimi usedlinami, ki so ustvarile obširna rodovitna ozemlja. Ko so se ob koncu miocena spet zbudili vulkani, so se v osrednji in južni Sardiniji pojavile bazaltne kamnine, ki so značilne za giare, velike skalnate visoke planote z visokimi neprestopnimi robovi. Od pliocena dalje so se skozi tisočletja skalnati vrhovi krušili in zapolnjevali nižine ter ustvarjali današnji ravninski svet. OBALA: Obale Sardinije, ki jih obliva kristalno čisto Sredozemsko morje, so raznolike in prepoznavne po razbrazdanih pečinah in zalivčkih. Odročnim zalivom sledijo zlate peščene sipine, na katerih cvetijo divje lilije in brškin, ali pečine, ki strmo padajo v morje. Najbolj znano letovišče je Costa Smeralda, v katerem obiskovalci uživajo v prestižnih vilah in na lepih peščenih plažah. Priljubljene so tudi obala južno od Olbie (med drugim zavetna Cala Gonone) in obale na jugovzhodni konici otoka pri Villasimiusu, ki so dostopne iz Calgaria. Velik del obale je ostal nedotaknjen, denimo osamljeni zalivi med Oroseijem in Arbataxom ter jugozahodno območje med Baio Chio in Oristanom. ŽIVLJENJE V MORJU: Morje, ki obdaja Sardinijo, velja za najčistejše v Italiji in je bogato s floro in favno. Na splošno zdrava morska tla so pravi raj za potapljače in ljubitelje narave. Na strmih pečinah ob obali domuje nešteto vrst gnezdečih ptic in roparic. Vrnila pa se je tudi medvedjica, ki velja za drugo najbolj redko vrsto tjulnjev in eno izmed najbolj ogroženih živalskih vrst sesalcev na svetu. Včasih je bila tako razširjena, da so po njej poimenovali jame in zalive. Delfine in druge morske sesalce, kot so majhni kiti, lahko občasno vidite v vodah Bonifacijske ožine. V zadnjih letih so območje razglasili za morski rezervat.

46