Oskarjeva Korzika in Sardinija

FRANCOSKA OBLAST V času korziških uporov in kratkega obdobja neodvisnosti Francija budno spremlja dogajanje na otoku in se na željo Genove občasno zoperstavi domačinom. Leta 1768 oslabljeni Genovežani otok predajo Franciji, ki vzpostavi oblast šele po končnem poskusu upora z bitko pri Ponte Novu leto dni pozneje. Korzika vzpostavi lastnega administrativnega upravnika in vojaškega guvernerja, ki poskrbi za zatiranje ljudskih vstaj – označene kot razbojništvo. Dežela je razdeljena na province, vsaka s svojim sodiščem. Mesta izgubljajo privilegije iz časa Genovežanov, hkrati se pojavijo zahteve po jasni delitvi na javno in zasebno last. Velika nesorazmerja med podporniki francoske vladavine in nezadovoljnim ljudstvom sproži val korziškega nacionalizma. General Paoli, čeprav v izgnanstvu, še zmeraj uživa podporo. Ob prvih znakih francoske revolucije domačini zanetijo val uporov s ciljem enakopravnosti med Francozi in Korzičani. Radikalni jakobinci obsodijo Paolija, vmes pa se vzpostavi vez med Korzičani in Angleži, ki pripelje do ustanovitve kratkotrajnega Anglo-korziškega kraljestva (1794 – 96). SMRT PAOLIJA IN PRIHOD NAPOLEONA Odrinjeni Paoli odide v London, kjer leta 1807 tudi umre. Leta 1796 Francija znova osvaja Korziko, tokrat pod taktirko koziškega časnika Napoleona Bonaparteja. S svojo domovino je obdržal prav posebno vez, zlasti z rodnim Ajacciem. 19. IN 20. STOLETJE Po Napoleonovem padcu 1815 je Korzika dokaj mirna in vse bolj se pozna navzočnost Francozov. Njihovo vladavino še dodatno utrdi upad razbojništva in krvnega maščevanja, ki je zatrto, relativno stabilna pa sta tudi gospodarstvo in politika. Sledi razvoj prometih povezav, cest, železnice in stalne trajektne zveze, kar povzroči veliko rast prebivalstva. Med 1790 in 1890 se je podvojilo (s 150.000 na 300.000). Razvija se tudi kmetijstvo, celo v hribih in gorah v notranjosti otoka. V 19. st.je liberalni korziški srednji razred v vzponu. Žal dobri časi ne trajajo dolgo.

15