Oskarjeva Korzika in Sardinija

Animated publication

Oskarjeva Korzika

in Sardinija

t:+ 04 201 43 38, 04 201 43 39 info@agencija-oskar.si www.agencija-oskar.si

Agencija Oskar d.o.o. Gregoriceva ulica 38 SI-4000 kranj 7

ODKRIVAJTE SVET IN DOŽIVITE VEČ z Agencijo Oskar

KAZALO OSKARJEVA KORZIKA ............................................................................................................................................................... 5 SPLOŠNO O DEŽELI ......................................................................................................................................................... 6 O KORZIKI - STE VEDELI? ......................................................................................................................................... 11 KRATKA ZGODOVINA ................................................................................................................................................ 12 BONIFACIO IN JUG . ....................................................................................................................................................... 17 BONIFACIO ............................................................................................................................................................... 18 JUŽNA OBALA KORZIKE V OKOLICI BONIFACIA .................................................................. 18 OTOČJE LAVEZZI . .............................................................................................................................................. 19 PORTO VECCHIO ................................................................................................................................................ 19 ZONZA . ....................................................................................................................................................................... 20 CUCURUZZU . ........................................................................................................................................................ 20 SAINTE-LUCIE-DE-TALLANO .................................................................................................................. 21 SARTENE ..................................................................................................................................................................... 21 PROPRIANO ............................................................................................................................................................ 22 FILITOSA .................................................................................................................................................................... 23 AJACCIO IN ZAHODNA OBALA ........................................................................................................................ 24 AJJACIO ....................................................................................................................................................................... 24 LES CALANCHES ................................................................................................................................................. 26 PORTO .......................................................................................................................................................................... 26 PIANA ............................................................................................................................................................................ 26 SCANDOLA .............................................................................................................................................................. 27 GALERIA ..................................................................................................................................................................... 28 KANJON SPELUNCA ....................................................................................................................................... 28 CORTE IN NOTRANJOST . ........................................................................................................................................ 29 CORTE .......................................................................................................................................................................... 30 COL DE VERGIO . ................................................................................................................................................. 30 KOSTANJEVA POT . ........................................................................................................................................... 30 RESTONICA .............................................................................................................................................................. 31 BASTIA IN SEVER . .......................................................................................................................................................... 32 BASTIA .......................................................................................................................................................................... 32 PATRIMONIO .......................................................................................................................................................... 33 CALVI . ............................................................................................................................................................................ 33 ST. FLORENT ............................................................................................................................................................ 33 HRANA IN PIJAČA .......................................................................................................................................................... 34 KORZIŠKE BESEDE IN IZRAZI . ........................................................................................................................... 38

OSKARJEVA SARDINIJA . ........................................................................................................................................ 43 SPLOŠNO O DEŽELI ..................................................................................................................................................... 44 KRATKA ZGODOVINA ............................................................................................................................................... 50 O SARDINIJI - STE VEDELI? ................................................................................................................................... 54 SEVER IN COSTA SMERALDA . ............................................................................................................................ 56 SANTA TERESA DI GALLURA ........................................................................................................................ 56 ARZACHENA ............................................................................................................................................................. 57 OLBIA .............................................................................................................................................................................. 57 PORTO CERVO ......................................................................................................................................................... 58 CASTELSARDO . ...................................................................................................................................................... 59 SASSARI ........................................................................................................................................................................ 60 ZAHODNA OBALA ......................................................................................................................................................... 61 ALGHERO . ................................................................................................................................................................... 61 NEPTUNOVA JAMA ............................................................................................................................................. 62 BOSA ............................................................................................................................................................................... 62 THARROS ..................................................................................................................................................................... 63 OSREDNJA SARDINIJA IN BARBAGIA ........................................................................................................ 64 ORGOSOLO . .............................................................................................................................................................. 65 NUORO .......................................................................................................................................................................... 66 BARUMINI ................................................................................................................................................................... 67 HRANA IN PIJAČA .......................................................................................................................................................... 68 JEZIK IN KORISTNE FRAZE ................................................................................................................................... 72

Oskarjeva

Korzika

5

SPLOŠNO O DEŽELI URADNO IME: Korzika

UPRAVNA RAZDELITEV: Upravno je Korzika del celinske Francije, čeprav jo od nje loči Ligursko morje. Razdeljena je na dva departmaja, Corse du Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute Corse s sedežem v Bastiji. Upravno središče je Ajaccio, gospodarsko Bastia, zgodovinska prestolnica otoka je Corte. Razdeljena je na 5 okrožij in 52 kantonov. KORZIŠKI GRB: Mavrova glava, simbol korziške neodvisnosti. POVRŠINA: 8.682 km², je četrti največji sredozemski otok. Ocenjena dolžina obale je 1.000 km, od česar je približno tretjina peščene, preostanek pa skalnate. Od severa (Cap Corse) do juga (Capo Pertusato) meri otok 183 km, od vzhoda (Alistro) do zahoda (Capo Rosso) pa 83 km. LEGA: Korzika leži ob severni obali Italije. S severa jo obliva Ligursko morje, z vzhoda Tirensko. Na jugu jo 12 km širok Bonifacijev preliv ločuje od Sardinije. Od celinske Francije (Nica) je oddaljena 180 km, od Italije (Livorno) pa 83 km. GEOGRAFIJA IN RELIEF: Površje je pretežno gorato; 86 % otoka predstavlja gorat svet, 14 % pa priobalne ravnice. Najvišji vrh je 2.710 m visok Monte Cinto, na otoku je prek 70 vrhov, višjih od 2.000 m. Povprečna višina otoka je 568 m (za primerjavo: Sardinija 344 m, Sicilija 441 m). NASTANEK IN SESTAVA TAL: Korzika je nastala v terciarju, enako kot Alpe. Približno dve tretjini otoka prekrivajo granitne kamenine, preostanek pa sedimentni skrilavec. Otok je po geološki sestavi podoben Italiji. Nastal je pred približno 250 milijoni leti, ko so tektonski premiki dvignili na površje velike količine granita, ki zdaj sestavlja jedro otoka. POKRAJINA: Otok je v osnovi visok, skalnat vrh, ki se spušča v morje in ga prepredajo doline, polne hudournikov, ter ravnine ob ustjih rek. Tako kot obalni pas in morje, se tudi gore ponašajo z izjemno naravno lepoto: od vrhov, visoko nad 2.500 m, do obsežnih borovih gozdov, ki pokrivajo osrednji del otoka. Številne reke, zlasti ob vzhodni obali, ob izlivih tvorijo jezerca, imenovana etang. OBALA: Na obalah vse do prvih vzpetin prevladuje makija. V vzhodni nižini okoli Porto Vecchia in na polotoku Cap Corse rastejo plutovci in črnike. V neposeljenih obalnih predelih najdemo amerško agavo, palme, opuncije in aloje, ki pokrajini dajejo eksotični pridih. Obsežni pinijevi

6

gozdovi so še posebej gosti okoli mestec Porto Vecchio in Calvi. HRIBI: Na prvih vzpetinah med obalo in notranjostjo vse do 1.000 m. n. v. uspeva makija, oljke pa rastejo do višine 600 m. Niže proti morju obrnjena pobočja na območju Cap Corsa in Nebbia ter vzhodne in južne obalne ravnine porašča vinska trta. V številnih nasadih citrusov rastejo pomaranče, limone, mandarine, limete in klementine. Tam uspevajo tudi evkalipti, ki so jih leta 1868 nasadili, da so izsušili močvirnato obalo in pregnali malarijo. GOZDOVI: Osrednji del otoka je prekrit z gozdom, razen na dnu dolin in predelov, ki so jih uničili požari. Na višini 500 – 800 m rastejo kostanjeva drevesa, ki so jih zasadili Genovežani. Njihovi plodovi so bili osnovna prehrana gorjanov. Više, na višini 700 – 1.500 m, pa so gozdovi iglavcev, med njimi čudoviti Valdu-Niellu, Aitone in Vizzavona, v katerih prevladuje korziški bor. GORE: Visoke in osamljene korziške gore, ki jih poseljuje le nekaj pastirjev, so od jeseni do pozne pomladi pokrite s snegom. Na 1.500 m višine se gozdovi umaknejo jelši, brinu in češminu. Tik pod skalnatimi vrhovi najdemo gorske pašnike. Najvišji korziški vrhovi so Monte Cinto (2.706 m), Monte Rotondo (2.622 m), Monte Padro (2.393 m) in Monte d’Oro (2.389 m). RASTJE: Je bogato, tu raste skoraj 3.000 vrst, od teh je 80 endemičnih. Prava posebnost je čudovita „preproga“ iz makije. Najdemo tudi brin, sivko, kostanj, oljke, mirto, alojo, v vlažni podrasti pod iglavci in bukvami uspevajo gobe. Pobirati jih začnejo pozno poleti. ŽIVALSTVO: Tako kot divji prašič in redko videni muflon, ki je simbol otoka, se je, zaradi posebnega projekta, pred nedavnim vrnil na otok tudi korziški jelen. Na skalnih obalah živijo morske ptice, kot so galebi, ribji orli in kormorani. V makiji lahko najdemo grško želvo, bližnjo sorodnico vrste, ki je na evropski celini že izumrla. Na Korziki ni gadov, vendar tu živita endemični vrsti plazilcev: Podarcis tiliguerta in Lacerta bedruage, najdemo tudi nenevarnega navadnega goža. Morje je bogato z ribami, med njimi so kirnje in orade, mehkužci in raki. PODNEBJE: Enako kot površina otoka je raznoliko tudi njegovo podnebje. V gorskem svetu lahko naletimo na snežno odejo še v juniju, ob morju vlada zmerno sredozemsko podnebje. Poletja so tu zelo topla in suha, toda z višjo nadmorsko višino temperatura celoletno pada. V višinah nad 600 metrov nad morjem je v zimskih mesecih vreme neprijazno, na višinah nad 1.200 metrov nad morjem vlada visokogorsko podnebje z vsem, kar k njemu sodi. Kar zadeva padavine v poletnih mesecih, jih skoraj ni, toda vreme jih nadomesti od novembra do aprila.

7

Padavine: Najbolj mokri sta jesen in zima, deževno vreme pa lahko traja tudi po več dni. Konec poletja obiskovalce pogosto presenetijo nevihte, vendar je to še vedno najbolj sušen čas na otoku. Temperature: Zaradi morja je ob obalah celo pozimi toplo. Povprečna letna temperature je 15 oC. V otoški notranjosti pa so zime ostre. Zapade precej snega in pogosto zmrzuje, medtem ko so poletja prijetna, tudi če je sonce zelo močno. Osončenost: Korzika slovi kot sončen otok. Sončno je celo jeseni in spomladi, ko je že prav prijetno toplo. Zato je v morju prijetno plavati ne le poleti, temveč tudi zgodaj jeseni. GOSTOTA PREBIVALSTVA: 25 - 30 preb./km². Večja mesta so Ajaccio, Bastia, Corte in Sartene. POSELITEV: Večina ljudi živi ob obali, pretežno v okolici glavnih mest, kot sta Ajaccio in Bastia. Razen Corte je notranjost redko poseljena. Od Bastie na vzhodni do Ajaccia na zahodni obali otok prečka tudi ozkotirna transkorziška železnica. PREBIVALSTVO: 260.196 prebivalcev. Približno dva- do trikrat toliko pa jih dela v celinski Franciji. Priseljencev iz drugih dežel je malo. Pozimi, ko je v turizmu manj služb, se seštevilni Korzičani odpravijo na začasno delo na celino. Vedno manj ljudi na otoku Približno 40 % od 260.000 prebivalcev Korzike živi v dveh velikih mestih. Na zahodni strani otoka je Napoleonov rojstni kraj Ajaccio, na vzhodni strani pa je najpomembnejše središče Bastia. Okrog 170.000 prebivalcev je korziškega rodu, ostali so priseljenci, predvsem iz Francije. Gostota poselitve je redka in se v večjem delu otoka giblje med 2 in 30 prebivalci/km², povprečje je 25 prebivalcev/ km². Za primerjavo, na Malti je gostota poselitve 1.000 ljudi/km², na Siciliji 170 in na Sardiniji 57. Prebivalstvo je naraščalo do konca 19. stoletja. Z recesijo v 20. stoletju se je več kot 100.000 Korzičanov izselilo v Francijo in Italijo, medtem ko je v tem času na drugih večjih sredozemskih otokih prebivalstvo še vedno naraščalo.

8

VERSKA PRIPADNOST: Skoraj vsi Korzičani so katoliki. URADNI JEZIK: Francoski jezik je uradni in delovni jezik na otoku, od nekdaj je v rabi tudi krajevni jezik, zato je otok dvojezično območje. Leta 1974 je korziščina postala tudi uradno priznan regionalni jezik. GOSPODARSTVO: Najpomembnejša gospodarska panoga je turizem. Letno obišče Korziko do dva milijona turistov. V zadnjih 20ih letih se je število turistov sicer početverilo, vendar še vedno ni moč zaznati masovnosti, značilne na primer za špansko Majorko. Na Korziki lahko v neokrnjeni naravi vsak obiskovalec preživlja in uživa dopust po lastni želji. Turizem prispeva desetino bruto domačega proizvoda. Gospodarski strokovnjaki vzpodbujajo njegov razvoj, ker se zavedajo njegovih potencialov. Korziški nacionalisti so drugačnega mnenja. Bojijo se, da bi bila Korzika z njegovim popolnim razcvetom v poletnem času preobremenjena, preostanek leta pa bi bila bolj ali manj opustela. Zavzemajo se predvsem za naložbe v druge, tradicionalne oblike gospodarstva, kot sta industrija in kmetijstvo. VIRI ENERGIJE: Otok ima zelo malo naravnih virov in je skoraj brez surovin. Železarstvo in jeklarstvo ter predelava rud so propadli. Omembe vredne industrijske panoge so le letalska industrija, industrija gradbenega materiala, proizvodnja industrijskih kotlov, lesna in tobačna industrija ter proizvodnja in predelava plute. KMETIJSTVO: Dandanes kmetijstvo za turizmom močno zaostaja. V preteklosti je bila pri pridelavi hrane in gojenju domačih živali vsaka družina samozadostna, zdaj pa ta tradicionalna dejavnost že nekaj časa nazaduje in kmetijstvo prispeva le še 2 % BDP. Kmetijskih zemljišč je samo 14 %. Večji kompleksi obdelovalnih zemljišč so razprostranjeni samo po nižavjih v vzhodnem delu otoka, saj je tam prst najbolj rodovitna. Še večje nazadovanje tega dela gospodarstva so v zadnjih letih uspele preprečiti izdatne evropske subvencije za kmetijstvo, še zlasti za govedorejo. Na žalost ima tovrstna finančna podpora tudi negativne posledice. Prirastek goveda in ovc je tolikšen, da je potrebno nove pašnike zagotavljati s požiganjem grmičevja, kar povzroča pogostejše gozdne požare. Kljub tem težavam strokovnjaki ugotavljajo izboljšanje kakovosti kmetijskih pridelkov in proizvodov. Po zgledu matične države Francije so tudi na Korziki vzpostavili raznovrstne mehanizme njihove kontrole, na primer medu, vina, sira. Večino kakovostnih proizvodov porabijo turisti.

9

INDUSTRIJA: Prispeva samo 5 % BDP in velja za šibko točko otoškega gospodarstva, saj je Korzika najmanj industrializirana regija v Franciji. Med francoskimi regijami ima Korzika enega od najnižjih BDP; višja kot na celini je tudi stopnja brezposelnosti. Zaradi močnega izseljevanja je po 2. svetovni vojni število prebivalcev nazadovalo. Korzika dobiva močno finančno podporo tudi iz tujine. Iz skladov Evropske zveze pridobi na prebivalca več sredstev kot katera koli druga francoska regija. Ima tudi poseben davčni status, saj je bilo na njej leta 1996 vzpostavljeno brezcarinsko območje. Prav tako je oproščena plačevanja socialnih prispevkov in davkov na dobičke podjetij. IZOLIRANOST: Izolirane rečne doline in slabe prometne povezave med njimi so Korzičane naredile klene, ponosne in neodvisne. Hkrati so te iste značilnosti zavirale razvoj kmetijstva in trgovine, zato so bili ljudje čedalje bolj odvisni od bogatih in močnejših tujcev. V različnih zgodovinskih obdobjih so osvajalci ostajali v obalnih utrdbah ter na bolj položnih in poljedelskih ravninah na vzhodni obali. V gorato notranjost otoka so prodirali zgolj zaradi pobiranja davkov in zatiranja uporov. Velike doline v notranjosti so vodile velike korziške družine. Značilno je bilo krvno maščevanje, ki je včasih lahko trajalo tudi več generacij. Na odmaknjenih kmetijah in po vaseh še vedno živijo v maniri te stare tradicije, tako da je iz tega naslova vsako leto še vedno zabeleženo znatno število smrtnih žrtev. Iz tradicionalnih spon se uspeva iztrgati šele najmlajša generacija, ki si najde delo v turističnih krajih in novih hotelih ob obali.

10

O KORZIKI - STE VEDELI? - da se je na Korziki 15. avgusta 1769 rodil Napoleon Bonaparte. Njegov rojstni kraj je Ajaccio; - da je na Korziki skoraj 45.000 (napol) divjih prašičev. Živijo v gozdovih ob cestah in se hranijo s kostanjem, z želodom in aromatičnimi zelišči, kar daje njihovemu mesu prav poseben okus; - da je bil Pascal Paoli vojaški strateg in velik borec za korziško neodvisnost, zasnoval je tudi edino ustavo, ki jo je Korzika kdaj imela; - da je ena od edinstvenih korziških delikates oslovska klobasa; - da je hrast plutovec med najbolj razširjenimi drevesnimi vrstami na Korziki in je zaščiten; - da je bila „Mavrova glava“ tri stoletja simbol neodvisne Korzike. Aragonski kralji, ki so jo uporabljali kot znak zmage nad Mavri v 13. stol., so jo predali krajevnim vodjem klanov; - da ima otok 330 km plaž, tretjina je peščenih, ostalo pa skalnatih; - da je bilo leta 1769 konec 14-letnega obdobja neodvisnosti, ki je do danes edini čas, ko Korzike niso obvladovali tuji narodi ali države; - da se Korzika naravno in družbeno deli na dve območji. Območje au dela des monts, to je „na drugi strani gora“ zavzema zahodni del otoka z 48 % površine, preostalih 52 % pa odpade na en-deca des monts, to je področje „na tej strani gora“ v vzhodnem delu otoka. V obeh delih se razlikujejo življenjski slog, tradicija in celo jezik; - da je Korzika najmanj industrializirana regija v Franciji, tudi stopnja nezaposlenosti je višja kot na celini; - da je kostanj na Korziki dobil vzdevek „kruhovo drevo“, saj so domačini iz plodov dobivali moko, ki je nadomeščala pomanjkanje žita na otoku. Še danes je kostanj stalnica v številnih jedeh in osnova za moko; - da v Bastii sije sonce povprečno 340 dni v letu, kar jo uvršča med priljubljena turistična središča; - da je brocciu ovčji ali kozji sir, podoben skuti, pripravljen iz sirotke in pogretega mleka. Uživate ga lahko svežega ali soljenega; - da so Grki Korziko imenovali Kalliste, kar pomeni čudovita. Kot takšna je znana še danes.

11

KRATKA ZGODOVINA

Pestra zgodovina otoka Zgodovina Korzike je zaradi številnih osvajalcev zelo bogata in polna dramatičnih anekdot. V želji po bogastvu in oblasti so jo poskušali osvojiti Španci, prebivalci Ligurije, Feničani, Etruščani, Kartažani, Rimljani, Vandali, prebivalci srednjeveških mestnih državic Pise in Genove, Angleži, Italijani in Francozi. 18 milijonov let nazaj: skalna gmota, na kateri leži tudi Korzika, se ustali na današnjem mestu v Tirenskem morju. 10000 – 8000 pr. n. št.: prve znane človeške naselbine. Izkopanine pri Macinaggiu, Cap Corsu in Araguini nedaleč od Bonifacia. 6000 – 4000 pr. n. št.: na Korziko se množično priseljujejo različne skupnosti. Prebivalci redijo živino in tkejo. 4000 -1000 pr. n. št.: nastanek megalitov na Korziki. Prebivalci trgujejo z Etruščani in Magno Graecio. 1500 pr. n. št. - 3. st. n. št.: na jug otoka vdrejo Toreni, ljudstvo iz Male Azije. Po otoku so postavljali stolpe (torri) – od tod njihovo ime. Boji med plemeni povzročijo novo selitev, tokrat na Sardinijo. V 6. st. pr. n. št. kolonisti iz Fokaje ustanovijo mesto Alalia, ki sčasoma postane rimsko. S prihodom Rimljanov se spremeni ime prestolnice Alalie v Alerio. To ostane vse do vdora barbarov v 5. stol., mesto se razvija pod Cezarjem, Hadrijanom, Karakalo in Dioklecijanom. 3.- 5. st. n. št.: pokristjanjevanje Korzike. 5. - 9. st. n. št.: vdor Vandalov, ki so zaslužni za končni propad Alerie in za pokristjanjevanje otoka. Vmes otok osvojijo Bizantinci, a ga še naprej napadajo Saraceni in Lombardi. Slednji vladajo do polovice 8. st., ko jih porazijo Franki. Približuje se tudi muslimanska grožnja, pritisk Saracenov je vse močnejši. Številni Korzičani prebegnejo na bližnjo italijansko obalo.

12

SREDNJEVEŠKI FEVDALIZEM (11. st.) Vpliv celine se okrepi in razvije se fevdalni sistem z močnim vplivom različnih klanov. Spori med klani povzročijo delitev ozemlja na razvito in trgovsko SV polovico – Deca des monts - in na pastirsko in zaostalo JZ – Dela des monts. Dežela zaradi notranjih razprtij ni enotna, zato papež pokliče na pomoč pred Arabci vojsko Pise in Genove. S tem zagotovi stabilnost otoka. Konec stoletja se začne obdobje pisanske dominacije. PISANSKO IN GENOVSKO OBDOBJE (12. – 13. st.) Številni vpadi Pisancev vzpodbudijo papeža, da jim dodeli Ajaccio, Alerio in Sagone, nakar sledi znaten razvoj pisanske kulture. Dediščina Pisancev na otoku je ohranjena v lepi romanski arhitekturi, vinski trti, manjših pristaniščih in trgovskih središčih. Hkrati se kaže tudi vedno večji vpliv Genovežanov na otoku, ki postajajo vse močnejša sredozemska sila. V last dobijo pristanišče Bonifacio in ustanovijo Calvi. Konec 13. st.pa prevzamejo nadzor nad celotnim otokom z bitko pri Melorii. Zgodovino otoka sta v 13. st. pomembno zaznamovali vladavini dveh italijanskih obmorskih republik, Pise in Genove. Po bitki pri Melorii (1284) so morali prvi oblast predati slednjim. Pred tem sta obe republiki pomagali Sredozemlje osvoboditi Saracenov in piratov, ki so plenili po območju, nato pa sta začeli tekmovati za nadzor nad Korziko. Leta 1077 je papež Gregor VII. korziško oblast predal Landolfu, škofu iz Pise. A do bitke so se odnosi med tekmicama le še zaostrili: vrstili so se spopadi, soočenja in različni sporazumi. Tudi v prvih dveh stoletjih genovske oblasti so otok še naprej trpinčile vojne, napadi piratov in krvna maščevanja. Genovežanom pa je mir uspelo vzpostaviti šele v poznem 16. stoletju.

13

KONEC SREDNJEGA VEKA Težke življenjske razmere na otoku v 14. st. spodbudijo celo vrsto uporov, prebivalstvo pa zdesetka še kuga. Zemljiški gospodje si prizadevajo obdržati fevdalni sistem, ljudstvo pa se želi znebiti plemstva. Na strani ljudstva se pojavi legendarni junak, kmet Sambuccio, čigar podvigi zamajejo temelje obstoječega sistema. Vasi so se povezovale v konfederacijo, v kateri so si prizadevali prevzem fevdalne zemlje iz fevdalnih rok. SAMPIERO IN KONEC GENOVSKE OBLASTI Francija se v 15. st. odloči osvojiti Korziko s pomočjo polkovnika - Sampiero Corso. Genovske utrdbe padajo ena za drugo. Sledi padec genovske oblasti vse do l. 1569, ko se Genovežani ponovno okrepijo in vladajo otoku še nadaljnih 200 let. A je genovska moč nedvomno v zatonu in nezadovoljstvo med ljudstvom se širi. V zgodnjem 18. st. sledi kratkotrajna neodvisnost, nato pa otok priključijo Franciji. Edine sledi težkih časov genovske oblasti so obalna mesteca in njihova mogočna obzidja – citadele. UPOR IN NEODVISNOSTI Korziški boj za neodvisnost sprožijo novi genovski davki v 18. st.. Ljudstvo se plačilu upre, sledi večletna vstaja. V Cortu je osnovana prva ustava neodvisne in suverene države. Veliki junak je 30-letni Pascal Paoli, ki uspe ustanoviti ustavno državo, univerzo v Cortu in lastno vojsko. Po 14ih letih neodvisnosti se začne obdobje francoske vladavine.

14

FRANCOSKA OBLAST V času korziških uporov in kratkega obdobja neodvisnosti Francija budno spremlja dogajanje na otoku in se na željo Genove občasno zoperstavi domačinom. Leta 1768 oslabljeni Genovežani otok predajo Franciji, ki vzpostavi oblast šele po končnem poskusu upora z bitko pri Ponte Novu leto dni pozneje. Korzika vzpostavi lastnega administrativnega upravnika in vojaškega guvernerja, ki poskrbi za zatiranje ljudskih vstaj – označene kot razbojništvo. Dežela je razdeljena na province, vsaka s svojim sodiščem. Mesta izgubljajo privilegije iz časa Genovežanov, hkrati se pojavijo zahteve po jasni delitvi na javno in zasebno last. Velika nesorazmerja med podporniki francoske vladavine in nezadovoljnim ljudstvom sproži val korziškega nacionalizma. General Paoli, čeprav v izgnanstvu, še zmeraj uživa podporo. Ob prvih znakih francoske revolucije domačini zanetijo val uporov s ciljem enakopravnosti med Francozi in Korzičani. Radikalni jakobinci obsodijo Paolija, vmes pa se vzpostavi vez med Korzičani in Angleži, ki pripelje do ustanovitve kratkotrajnega Anglo-korziškega kraljestva (1794 – 96). SMRT PAOLIJA IN PRIHOD NAPOLEONA Odrinjeni Paoli odide v London, kjer leta 1807 tudi umre. Leta 1796 Francija znova osvaja Korziko, tokrat pod taktirko koziškega časnika Napoleona Bonaparteja. S svojo domovino je obdržal prav posebno vez, zlasti z rodnim Ajacciem. 19. IN 20. STOLETJE Po Napoleonovem padcu 1815 je Korzika dokaj mirna in vse bolj se pozna navzočnost Francozov. Njihovo vladavino še dodatno utrdi upad razbojništva in krvnega maščevanja, ki je zatrto, relativno stabilna pa sta tudi gospodarstvo in politika. Sledi razvoj prometih povezav, cest, železnice in stalne trajektne zveze, kar povzroči veliko rast prebivalstva. Med 1790 in 1890 se je podvojilo (s 150.000 na 300.000). Razvija se tudi kmetijstvo, celo v hribih in gorah v notranjosti otoka. V 19. st.je liberalni korziški srednji razred v vzponu. Žal dobri časi ne trajajo dolgo.

15

KRIZA IN IZSELJEVANJE (1910 -1920) V času industrijske revolucije dežela doživi zaton, saj pretežno kmetijska in nemodernizirana družba ni mogla tekmovati s celino in francoskimi kolonijami. Kljub že izboljšanemu standardu se na otoku znova pojavi revščina, ki prisili domačine k izseljevanju. Korzika utrpi velike žrtve tudi v prvi svetovni vojni (20.000 mrtvih), sledi še množično izseljevanje, 5.000 – 6.000 ljudi letno. KRATKOTRAJNA ZASEDBA ITALIJANOV Leta 1942 otok zasedejo italijanske čete. Zaradi močnega odporniškega gibanja, „maki“, pa je bil to prvi francoski departma, ki se je odvobodil že leta 1943. GIBANJE ZA NEODVISNOST Po 2. svetovni vojni vrnitev številnih izseljencev. V 60. letih 20. st. se pojavi na volitvah stranka Front Regionaliste Corse (FRC), leta 1973 skupaj s stranko Action Regionaliste Corse (ARC) zahteva korziško avtonomijo, decentralizirano vlado in zaščito otoške zemlje pred prevelikim razvojem turizma – dobijo veliko podporo. Dve leti pozneje se vrsta demonstracij konča s streljanjem, ubita sta dva policista. Nato sledi ustanovitev Front de Liberation Nationale de la Corse (FLNC), gibanje odgovorno za številne teroristične napade. Gibanja za neodvisnost dobivajo čedalje več podpore, otok pa je znova razdeljen na dva departmaja: Haute Corse in Corse du Sud. PONOVNA OTVORITEV UNIVERZE 1981 je ponovno odprta univerza v Cortu, postopek za sprejetje federalnega statuta Korzike se začne 10 let pozneje. 90. leta 20. stoletja prinesejo razmah turizma, otočani pa še strogo pazijo na ohranjanje otoških naravnih lepot. DANES Korzika se je sprijaznila z osrednjo vlado na celini in si prizadeva za mirno prihodnost. Leta 2009 pride do razmaha nizkocenovnih letalskih prevoznikov in sočasne modernizacije cest, kar je izboljšalo možnost potovanja na Korziko in po njej.

16

BONIFACIO IN JUG Utrjeno mesto Bonifacio (z njegovih ozkih uličic lahko vidite Sardinijo) je eno najstarejših na otoku. Še preden so se na tem območju naselili Pisanci in Genovežani in še preden so ga hoteli zase Španci, so tod cvetele prazgodovinske civilizacije, ki so pustile osuplive sledi – skupine menhirjev in casteddijev. Bonifacio ima impresivno lego na vrhu pečine, kjer stojijo obrambni zidovi starega genovskega mesta. Filitoški menhirji so med najbolj znanimi pomniki korziške zgodovine, vendar je to najdišče le eno od mnogih, kjer lahko občudujemo neolitsko arhitekturo. Severno od zaliva Porto Vecchio stojijo mogočni zidovi arragijskega castedduja (gradu), medtem ko najdemo južno od Sartene menhirje – najdišča so Palaggiu, Stantari in Renaggiu. Narava je v tem delu otoka precej raznolika in očarljiva: od gozdov, ki obdajajo Aiuguilles de Bavella, do belih skal na otokih Lavezzi in Cavallo – ščiti jih mednarodni morski park, ki se razprostira čez Bonifacijski preliv – zato lepi razgledi niso redki. Najbolj zaščiten del gorskih dolin je posejan z majhnimi vasicami ob katerih rastejo oljke in kostanji in kjer lahko najdemo sledi srednjeveške zgodovine. Med majhnimi cerkvicami in starimi hišami je še vedno tiho in mirno – regija je večino leta odmaknjena od preostalega sveta in jo oživijo le turisti poleti. Južna Korzika je deljena na območji, ki se med seboj precej razlikujeta. Z začetkom potovanja v Bonifaciu je vredno kreniti v dveh smereh. Ob južni obali je precej zalivčkov, mirnih plaž in golih skal, ki gledajo na morje. Tu ležijo tudi najbolj priljubljena turistična letovišča, kot so Bonifacio, Propriano, Solenzara in Porto Vecchio, ki so poleti precej polna. Pot v notranjost pa vodi prek območja Alta Rocca na Col de Bavello, ki ponuja številne čudovite točke za pohodnike in odmaknjene vasice. Najbolje ohranjena prazgodovinska najdišča na Korziki so Filitosa, Palaggiu, Renaggiu, Fontanaccia in Stantari, ležijo pa nedaleč od Sartene, obiska vredna pa so tudi najdišča pri Levieju, Cucuruzzuju in Capuli.

17

BONIFACIO Za razvoj očarljivega srednjeveškega mesta (korziško Bunifaziu) na apnenčastem rtu je zaslužen Bonifacio, toskanski markiz, ki se je tod ustavil leta 828, ko se je vračal z odprave v Afriko. Tri stoletja je utrjeno pristanišče živelo od ribolova in piratstva in je bilo delno pod pisansko oblastjo. Leta 1195 pa je postalo genovska kolonija in je sprejelo številne priseljence iz Ligurije. Nekako ob istem času je postalo republika. Dobilo je pravico do kovanja lastnega denarja, začela pa se je tudi gradnja mogočnih zidov. Leta 1553 so Bonifacio zasedli Francozi, potem pa ponovno Genovežani. V 17. st. so ga utrdili z modernimi vojaškimi gradnjami. Čeprav je v 18. st. mesto padlo izključno pod francosko oblast, je obdržalo italijanski pridih in nekakšno odmaknjenost od preostale Korzike. Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute Ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva. Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu. JUŽNA OBALA KORZIKE V OKOLICI BONIFACIA Zgrajena je iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1.500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša plovila.

18

OTOČJE LAVEZZI Leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako. Granitno otočje nekateri imenujejo kar raj na zemlji zaradi majhnih zalivčkov z belimi peščenimi plažami in morjem turkizne barve. Na otokih ni nikakršnih hotelskih nastanitev, saj je to narodni park, ki ga lahko obiščete zgolj čez dan. PORTO VECCHIO Kraj (korziško Portivechju) leži na jugovzhodni obali otoka Korzike ob Tirenskem morju, 64 km vzhodno od Sartène. Porto Vecchio je sedež istoimenskega kantona, v katerega so poleg njegove vključene še občine Conca, Lecci in Sari-Solenzara z 12.904 prebivalci. Kanton je sestavni del okrožja Sartène. Ozemlje jugovzhodne Korzike je znano kot središče civilizacije torréenne iz 3. in 2. tisočletja pred Kristusom, imenovano po glavnih ostankih iz tega obdobja – kamnitih stolpih imenovanih torre. Iz tega obdobja so značilne krožne ali polkrožne kamnite citadelle. Sedanje pristanišče so ustanovili ali prevzeli od njihovih predhodnikov Grki iz Sirakuz v 6. st. pr. n. št., romanski Portus Syracusanus. Mesto je bilo zaradi izbruha malarije prvič zapuščeno v visokem srednjem veku, prebivalstvo se je preselilo v južnejši Bonifacio. Po prehodu pod Genovsko republiko v 16. stoletju je uprava nad zalivom ustanovila kolonijo in zgradila številne utrdbe. Kljub temu je bilo mesto zaradi ponovnega izbruha malarije kot tudi zaradi stalne grožnje turških piratov večkrat zapuščeno. Slednjič so v 17. st. Genovežani vanj naselili prebivalstvo iz goratega predela Korzike, pretežno iz Quenze, ki pa se je poleti vračalo na svoje domove v notranjosti otoka. V mestu so se stalno naselili šele v 19. st. po izsušitvi bližnjih močvirij.

19

Zobčaste skale AIGUILLES DE BAVELLA so značilne kot eno najbolj očarljivih pokrajin na Korziki. Skupina igličastih vrhov leži ob vznožju masiva Monte Incudine, ki je s 2.134 m najvišja gorska veriga na jugu otoka. Cesta, ki prečka Col de Bavella, vodi prek skal, ki se ob sončnem zahodu obarvajo rdeče, pa mimo nasadov borovcev in travnikov, spomladi polnih materine dušice. Tako ponuja enega najosupljivejših razgledov na otoku. Območje je polno pešpoti, med drugim čezenj potekata tudi transverzala GR20 in zahtevnejša alpinistična pot na Aiguilles. ZONZA Sredi območja Alta Rocca, med borovimi in hrastovimi gozdovi in visoko ob toku reke Asinao, leži Zonza. Poleti je mestece, ki ima za ozadje vrhove Augilles de Bavella, pravi magnet za vse, ki imajo radi dejavnosti na prostem. Leta 1953 je bil v Zonzo v izgnanstvo poslan maroški kralj Mohamed V., vendar je bilo podnebje zanj preostro, zato je prosil, naj ga preselijo v L‘lle Rousse na severni obali. CUCURUZZU Obisk arheološkega najdišča Cucuruzzu in srednjeveškega gradu Capula je prijeten sprehod skozi hrastov in kostanjev gozd, ki pokrivata območje. Ostanke Cucuruzzuja boste zagledali po 15 minutnem sprehodu. Castellu z zidom, ognjiščem in notranjim stopniščem, ki je vodilo v zgornja nadstropja, datira iz 2. tisočletja pr. n. št.. V 60. letih 20. st. so izkopali celotno citadelo, ki je merila 1.200 m2. Nekateri od velikih blokov, iz katerih je sestavljen zid, pa tehtajo več kot tono. To območje z velikim zgodovinskim pomenom spada med kraje, ki jih ščiti Unesco. Malo naprej si lahko ogledate Chapelle San Lorenzo. Zgradili so jo iz kamnitih blokov od zgodnejše cerkve. V bližini ležijo ruševine srednjeveškega gradu Capula, rimske utrdbe, ki jo je leta 1259 uničil Guidice della Rocca, ko so ga Pisanci postavili za korziškega škofa. Kraj, kjer stoji Capula, je bil naseljen že v prazgodovini, kar potrjuje tudi bližnji menhir – kip oboroženega starodavnega vojščaka (Capula I.), ki so ga našli pri arheoloških izkopavanjih.

20

STARODAVNI KORZIŠKI SPOMENIKI: Na Korziki stojijo številni spomeniki, ki pričajo o značilnosti starodavne kulture, le deloma podobne kulturam drugih sredozemskih otokov. Najznačilnejša zapuščina najstarejše otoške civilizacije so antropomorfni menhirji, korziško stantari. Nastali so iz verskih razlogov, povezujejo jih zlasti s kultom mrtvih. Enako velja za dolmene (stazzoni), grobnice z velikimi kamnitimi pokrovi, ki simbolizirajo umrlega. Castelli (gradovi) in torri (stolpi) so kiklopske stavbe, podobne sardinskim nuraghijem in talayotom z Balearov. V njih so si vaščani v nevarnosti poiskali zavetje, v mirnih časih pa so jih uporabljali kot skladišča za hrano in drugo vaško lastnino. Najzanimivejše najdete v Arraggiu, Tappi in Cucuruzzuju. SAINTE-LUCIE-DE-TALLANO Vas slovi po samostanu Couvent St. Francois. Leta 1492 ga je ustanovil krajevni fevdni gospod Rinuccio della Rocca. Samostan je obnovljen. Na vaškem trgu pa stoji cerkev sv. Lucije, ki se ponaša s čudovito oltarno podobo Kristusa, sv. Pavla ter treh svetniških likov pod njimi, v katalonskem slogu. Izdelal naj bi jo mojster iz Castelsarda, umetnik iz poznega 15. oz. zgodnjega 16. st., ki je najbrž prišel sem iz velikega frančiškanskega samostana Castelsardo na Sardiniji. V cerkvi se nahaja tudi Križanje, ki ga nekateri umetnostni zgodovinarji pripisujejo istemu umetniku. SARTENE Sartene so „najbolj korziško od od vseh korziških mest“, je zapisal v 19. st. ocenjevalec starin Prosper Marimee. Leži sredi območja, ki je bogato s starodavnimi ostalinami, pa tudi sam ima bogato zgodovino, povezano s krvnim maščevanjem. Nahaja se na polovici hriba v dolini reke Rizzanese. Staro mestno jedro je pravi labirint ozkih ulic s temno obarvanimi hišami pa tudi z mnogimi plemiškimi bivališči. Prek ulic se pnejo loki in oboki. Na večer velikega petka se v baročni cerkvi Ste–Marie na Place de la Liberation začne procesija Catenacciu. Eden najstarejših obredov na Korziki poustvari Kristusovo pot na Golgoto. Catenacciu („vklenjeni“) predstavlja velikega spokornika. Po dveh dneh v osami si nadene tradicionalno dolgo rdečo tuniko in kapuco, ki mu prekriva obraz, nato pa se s križem in težkimi verigami odpravi po ulicah. Velik hrastov

21

križ mu pomaga nositi beli spokornik, ki predstavlja Simona iz Cirene, medtem ko osem v črno oblečenih ljudi za njima nosi kip mrtvega Kristusa. Tradicionalna pesem Perdonu miu Diu („Odpusti mi, Gospod“) spremlja počasi premikajočo se procesijo, ki se spet ustavi pred cerkvijo, kjer se je začela. Po blagoslovu se sprevod konča. ROČNO IZDELANI NOŽI: Noži z ukrivljenimi rezili in ročaji, ki se popolnoma prilegajo roki, so bili najbolj nepogrešljiv pastirski pripomoček. Tradicionalno ima rezilo nazobčan del, ročaj pa je lesen ali iz kozjega roga. Po domače takšnemu nožu rečejo cursina, zdaj je blagovna namka zaščitena; domači obrtniki nože izdelujejo ročno. Razmerje med rezilom in ročajem je že od nekdaj enako, vendar so sodobni izdelovalci posegli po novih materialih. Zato so današnja rezila izdelanega iz damaščanskega jekla, ročaji pa različni, od kleka do mantine kože. Tradicionalno korziška sta tudi runchetta (žepni nož) in temperinu (majhen, koničast nož). Najbolj znan pa je stiletto, ki so ga poleg pištol uporabljali razbojniki v 19. st. in ga zdaj prodajajo kot spominek, na njem pa je izrezljana beseda vendetta, krvno maščevanje. PROPRIANO Leži na najbolj notranji točki Valinškega zaliva, stisnjen med zelene hribe in sinje modro morje. Privlačno in priljubljeno pristanišče za jadrnice in obmorsko letovišče s čudovitimi plažami v dragah, ki so posejane po zalivu. Zaradi strateškega položaja Propriana so se zanj v preteklosti precej bojevali. Uspeval je kot slavno pristanišče in trgovsko središče Etruščanov, Grkov, Kartažanov in Rimljanov, zlasti v 2. st. pr. n. št. Ko so v 80. letih 20. st. pristanišče prenavljali, so tam našli številne ostanke iz tega obdobja. V srednjem veku so mestu vladali najprej Pisanci, od leta 1230 pa Genovežani. Leta 1563 je tu pristal Sampiero Corso in začel vstaje proti Genovežanom. Vendar se je to izkazalo kot medvedja usluga vasici, saj je bila na milost in nemilost prepuščena piratom in skoraj popolnoma uničena. V istem času se je začel zaton čudovitega samostana Santa Giulia di Tavaria, ki je omenjen v kronikah – zdaj je v ruševinah. V 19. st. je Propriano ponovno oživel in postal trgovsko pristanišče za celotno regijo, ta pomen pa je dodatno utrdil v zgodnjem 20. st. Zdaj je mesto živahno turistično letovišče. Zaradi čudovitih plaž in sodobne infrastrukture spada med vodilne na otoku.

22

FILITOSA Najbolj znano prazgodovinsko najdišče na Korziki zelo zavzeto upravljajo nasledniki Charles Antoina Cesarija, ki ga je odkril leta 1946. Filitosa ponuja na ogled skoraj 5000 let zgodovine. Nekdaj je bilo območje poseljeno predvsem zato, ker je bilo rodovitno in tudi lahko branljivo; bilo je polno velikih gradenj in menhirjev, ki datirajo iz let 1800 – 1100 pr. n. št.. Utrjeno mesto je stalo nad dolino rečice Taravo. Prav tu, med kamni nekdanjega zidu, so našli eno najslovitejših vrst antropomorfnih menhirjev. Na njih se jasno vidijo podrobnosti obrazov, orožja in čelad starodavnih vojščakov. Večina filitoških ostalin je iz obdobja med poznim 2. tisočletjem pr. n. št. in letom 700 pr. n. št.. Z vzponom krščanstva so postali menhirji „poganski“, zato so jih uničili. Ostanke so zbirali na kupe kot navadno kamenje – in miniti je moralo še kar nekaj stoletij, da so jih ponovno odkrili. Izlet po Filitosi se začne s čudovitim kipom (Filitosa V.), ki stoji na poti do utrjene naselbine, znane kot oppidum. Gre za ostanke vasi in treh spomenikov, srednji je dobro ohranjen. Spodaj v dolinici pa je kamnolom, od koder se dobivali kamen za kipe. Nekaj kipov, ki so jih našli v okolici, so razporedili okrog kamnoloma. Poleg vhoda na najdišče stoji majhen muzej z zgodovinskim prikazom. V njem so na ogled delčki treh menhirjev; najslavnejši je Scalsa Murta iz 1400 pr. n. št. Na teh menhirjih so vidni oklepi in orožje, pa tudi luknje v zgornjem delu glave – najbrž so tja namestili okrasne volovske rogove. RAZVOJ ANTROPOMORFNIH MENHIRJEV: Megalitske spomenike, ki so jih v neolitiku (6000 - 2000 pr. n. št.) postavljali v čast mrtvim, so našli na petih sredozemskih otokih: na Korzki, Sardiniji, Malti, Majorci in Minorci. Korziško megalitsko kulturo (3500 - 1000 pr. n. št.) delimo na tri obdobja: megalitik I., II. in III. (glede na napredek v pogrebnih praksah). Zgodnje podzemne grobnice, ki so jih zapirali z dolgimi kamnitimi ploščami, so zamenjali spomeniki na prostem, znani kot dolmeni – sestavljali so jih vodoravni monoliti, ki so predstavljali dušo umrlega. V obdobju megalitika III., ki je deljen na šest podobdobij, pa so monoliti postali navpični antropomorfni kipi, torej so dobili človeško podobo. Ti kipi imajo različne lastnosti, odvisno od ljudstva, ki jih je oblikovalo. V času vpadov, denimo, so bili oboroženi, kasneje pa so spet postali preprostejši. Tik pred koncem tega obdobja so se na Korziki naselili t.i. Toreni in uvedli gradnje, ki so spominjale na stolpe. Sčasoma so z njimi nadomestili antropomorfne kipe.

23

AJACCIO IN ZAHODNA OBALA Razčlenjena skalnata obala, ki jo biča veter, bele peščene plaže in rdeče granitne pečine: korziška zahodna obala je pravi spomenik naravi. Trije zalivi na njej, Porto, Sagone in Ajaccio, še poudarjajo njeno dinamičnost in poskrbijo, da je pravo nasprotje vzhodne obale, ki je precej ravna. Golfe de Porto je obdržal svojo divjo lepoto zaradi naravnega rezervata, ki ščiti polotok Scandola in manjši Golfe de Girolata. Na peščenih plažah zalivov Ajaccia in Sagone so zrasla letovišča, ki na srečo niso oskrunila lepote območja. Prestolnica Corse du Sud, južne Korzike, se ima za svojo ustanovitev in uspeh zahvaliti Genovežanom, čeprav ga največkrat povezujejo z Napoleonom Bonapartom, ki se je v njem rodil. Ajaccio zares ljubosumno čuva spomin na Napoleona: njegovo ime je povsod po mestu – na spominskih ploščah, kipih in na spomenikih. Poleg očarljive obale in nadvse zanimivega morskega dna – enega najzanimivejših v Sredozemlju – ponuja Korzika tudi doline, polne oljk, borovcev in kostanjev. Nekaj gorskih vasic je obdržalo staro pašniško tradicijo, povezano z vzrejo divjih svinj in izkoriščanjem gozda. Reke so ustvarile globoke in osupljive kanjone kot so Gorges de Spelunca pri Evisi in Gorges du Prunelli pri Bastelici. Zvoke ovac in mul na starih kamnitih mostovih pa so zamenjali pohodniki na razglednih poteh Mare a Mare (od morja do morja) oziroma Mare e Monti (morje in gore). AJJACIO Največje korziško mesto (korziško Aiacciu) in politično središče otoka ima značilen sredozemski videz. Razdeljen je na tri dele: staro genovsko jedro z ozkimi ulicami in s hiškami s pastelnimi pročelji, moderno mesto z avenijami, obdanimi z drevoredi in s kavarnami na prostem, ter mestne obronke, ki se raztezajo v hribe in ponujajo odličen razgled na zaliv, ki ga obvladuje citadela. Naselbina naj bi se začela razvijati v 2. st., ko naj bi bilo domnevno tod rimsko pristanišče. Nedavne raziskave so odkrile nekaj zgodnjekrščanskih predmetov. Leta 591 se Ajaccio omenja kot sedež škofije, mesto samo se je tedaj nahajalo nekoliko severneje, na mestu sedanjih četrti Castel Vecchio in Sainte-Lucie, v 8. stoletju pa je kot večina drugih korziških priobalnih krajev praktično izumrl. Leta 1492 naj bi na

24

ozemlju nekdanjega Ajaccia obstajala grad in katedrala, katera je bila kasneje, leta 1784, porušena. S koncem 15. stoletja so mesto ponovno naselili Genovežani in utrdili svoj položaj na jugu otoka. Pod njimi se je mesto razcvetelo; domačini so se ukvarjali s trgovino, kmetovanjem in z nabiranjem koral, čeprav jim je bilo šele leta 1592 dovoljeno zaživeti v mestu. Nova naselbina je že kmalu postala glavno mesto pokrajine Au Delà Des Monts, predhodnice sedanjega departmaja. Leta 1723 je mesto postalo prestolnica Korzike. Slovi pa tudi kot rojstni kraj Napoleona Bonaparta – rodil se je 15. avgusta 1769. Za njegovega časa je bilo še dodatno izgrajeno, sčasoma pa postalo največje mesto na otoku, do tedaj je to bila Bastia. Med prvo svetovno vojno je bil pomembna pomorska baza antante. Med drugo svetovno vojno je Ajaccio 8. oktobra 1943 postal prvo osvobojeno mesto na ozemlju Francije. Slovencem je Ajaccio ostal v tragičnem spominu zaradi letalske nesreče Douglasa DC-9, namenjenega na letališče v Ajacciu, v kateri je 1. decembra 1981 življenje izgubilo vseh 173 slovenskih turistov in 7 članov posadke, ki so se z Inex-Adrio peljali na Korziko na počitnice. OBALNI STOLPI: Genovežani na Korziki niso pustili sledov samo z utrjenimi mesti, ki so branila njihova pristanišča, temveč tudi z vrsto 67 obalnih stolpov, ki so jih postavili v zgodnjem 16. st. ob celotnem obalnem robu. Z njih so opazovali ali se bližajo pirati, v nekaterih primerih pa so nudili tudi zatočišče prebivalcem majhnih obmorskih vasi. Stolpi imajo kvadraten ali okrogel tloris in so različnih velikosti. Nekateri, denimo stolpa v Girolati ali Campomoru, so bili prave trdnjave, nekateri drugi pa zgolj oporišča, ki so bila dobro vidna iz vasi in sosednjih stolpov. Praviloma so bila v stolpih skladišča in cisterne za zbiranje deževnice, saj je bilo tako blizu morja malo virov pitne vode.

25

Made with FlippingBook Online newsletter