Oskarjeva Japonska

Imenoval se je »bushido« – pot bojevnika . Pri samurajih se je poveličevala bojevnikova brezpogojna vdanost svojemu gospodu, samožrtvovanje in pokora za onečaščenje gospodarjeve hiše. Velika sramota je bil poraz v boju in častno je bilo, da so poraženi generali ali vojskovodje po porazu storili samomor – z rezanjem lastnega trebuha. To je pomenilo počasno in boleče umiranje. Kasneje je prišlo v navado, da je vodja zmagovalcev umirajočemu odsekal glavo. To se je štelo obema v čast. Ne glede na to, da so se Japonci v 16. stoletju seznanili z evropskim strelnim orožjem, so se držali starih načel in tudi načinov boja – tako sta mečevanje in lokostrelstvo ostalo glavna načina samurajskega bojevanja. V 13. stoletju je s svojo vojsko Kublaj Kan poskušal vključiti v svoj ogromen mongolski imperij tudi Japonsko. To mu je kar dvakrat preprečila narava – na morju je njegovo floto obakrat uničila nevihta. Uničena je bila armada tisočih ladij in 140.000 vojakov. Japonci so te, za njih srečne, nevihte poimenovali »kamikaze« , kar v prevodu pomeni božji vetrovi . Izraz kamikaze pa je postal precej bolj znan med 2. svetovno vojno. V državi so se pojavljale tenzije po združitvi celotnega naroda. To je naposled uspelo trem vojaškim poveljnikom, šogunom. Ti so bili Oda Nobunaga (1534–1582), Toyotomi Hideyoshi (1536–1598) in Tokugawa Ieyasu (1542–1616). Po zmagi so se tudi oni sporekli, Ieyasu je menil, da je Kjoto neprimerno mesto za prestolnico, zato je ustanovil novo na vzhodu, v bližini Kamakure, in jo poimenoval Edo. Kasneje Edo postane današnji Tokio, Ieyasu pa je sebe imenoval za šoguna celotne Japonske. V takratni družbeni ureditvi so bili pod šogunom samuraji, sledili so kmetje, obrtniki in trgovci. »Brez razreda« so bili igralci, umetniki, zabavljači in prostitutke. Vodja države je bil cesar. Leta 1543 pridejo na Japonsko tudi prvi Evropejci – to so Portugalci . S seboj prinesejo krščanstvo. Le-to misijonarji širijo in do konca 16. stoletja je spreobrnjenih že okoli 150.000 Japoncev. Kmalu so japonski kristjani obravnavani kot grožnja. V 17. stoletju začnejo zapirati samostane in pobijati kristjane. Zaradi vedno večjega zanimanja za Japonsko s strani Evropejcev in vpliva njihove kulture, se Japonska v 17. stoletju namerno izolira od ostalega sveta. Edini tujci, ki jim je bil dovoljen vstop, so bili Kitajci

14