Oskarjeva Burma in Mianmar

BURMANSKI BUDIZEM Ko je kralj Anawrahta leta 1056 združil Burmo v enotno kraljevino in naredil budizem teravada za nacionalno religijo, je bilo v deželi že več verskih kultov, med katerimi je bilo najbolj razširjeno čaščenje duhov natov, astrologije in alkimije. Čaščenje natov je bilo popolnoma izvirno in se je razvilo v obliko animizma, ki še danes prevladuje med nekaterimi hribovskimi plemeni. Kljub vsem etničnim in političnim razlikam imajo burmanske skupnosti vendarle nekaj, kar jih združuje: teravadski budizem, ki se je izjemno prilagodil vsem načinom življenja. Načelo reinkarnacije pomeni budistu nagrado in plačilo za dobra dejanja, tolažbo v težavah in način premagovanja brezupnosti. Skoraj vsa velika umetniška dela in stavbe, ki jih vidimo v Burmi danes, so nastala v slavo budizmu. Vsaka vasica, pa če je še tako majhna, je ponosna na svoj samostan, v katerem so do golega obriti menihi, oblečeni v žafranasto rumena oblačila, odvisno od velikodušnosti in pobožnosti domačih prebivalcev. Burmanci verujejo, da vplivajo na vse dogodke v njihovem življenju nati – duhovi, nadnaravna bitja, močnejša od človeka, ki lahko prinesejo dobro ali zlo. Nati vladajo poljem, gozdovom, hribom, odgovorni so za vse zlo na tem sveu pa tudi za vso minljivo srečo. Pojavljajo se samo v burmanskem budizmu in so nedvomno ostanek starih animističnih verovanj, ki so jih ob svojem prihodu prinesli v te kraje Moni in njihovi nasledniki. Ta enkratna zveza budizma in še starejšega verovanja v duhove naravnega sveta daje burmanski veri posebno značilno noto.

26