Oskarjeva Burma in Mianmar

DINASTIJA TAUNGU (1486-1752) Zlata doba: tako kot Pagansko cesarstvo so bile tudi države Ava, Hantavadi in Šan multietnične tvorbe. Kljub vojnam se poenotenje nadaljuje. To obdobje velja za zlato dobo burmanske zgodovine in kulture. Vzpostavi se burmanski pravni red, razvije se literatura, pojavijo se najstarejše panburmanske kronike in vpeljane so verske reforme. Takrat so zgrajeni številni templji Mrauk U-ja. V 16.stol. pride do ponovnega političnega združevanja kot rezultat prizadevanj nekdanjih vazalov države Ava, dinastije Taungu. l.1521 mlad in ambiciozen taunguški kralj Tabinšvehti premaga močnejšega Hantavadija. Njegov naslednik Bajinaung nadaljuje z osvajanjem prostranega območja v celinskem delu JV Azije. Po njegovi smrti propade največja država v zgodovini JV Azije. Tenasserim in cesarstvo Lan Na na severu sedanje Tajske zasede Siam, na območju pristanišča Thanlyin v bližini Yangona pa portugalski najemniki ustanovijo prvo evropsko kolonijo. 17.stol. dinastija Taungu se ponovno organizira in 1613 porazi Portugalce, leto zatem pa še Siam. Obnovi manjše in lažje vodljivo cesarstvo, ki obsega Spodnjo in Zgornjo Burmo, šanske državice, Lan Na in zgornji Tessarim. Vladarji dinastije Taungu oblikujejo pravni in politični okvir, katerega temelji so se obdržali vse do 19.stol. Vladavina je nadomestila dotedanjo nasledstveno klanovsko ureditev z dodeljenim upravljanjem v celotni dolini Iravadija in tudi močno okrnila nasledstvene pravice šanskih vodij. Trgovske in sekularne upravne reforme so v naslednjih 80ih letih omogočile cvetoče gospodarstvo. 18.stol. Taunguško cesarstvo se sooča s ponavljajočimi vdori Manipurov iz Indije v Zgornjo Burmo in vstajo v Lan Naju. 1749 Moni iz Spodnje Burme obnovijo cesarstvo Hantavadi. Ava (tudi Inwa) v bližini današanjega Mandalaya po 400 letih izgubi vlogo glavnega mesta, čeprav je pozneje še nekajkrat za krajši čas prestolnica. S tem je končana vladavina dinastije Taungu.

14