Oskarjev Jemen

do Indije. To je seveda vzpodbudilo Rimljane, ki so hoteli prevzeti nadzor nad karavanskimi potmi. Leta 24 pr. n. š. je rimski cesar zadal svojemu komandantu Aeliusu Gallusu nalogo, da zavzame Marib. Rimska vojska je zaradi dolge in naporne poti skozi puščavo zdesetkana prispela do Maribskega zidu, vendar mesta niso zavzeli. Ko se zaradi napredka znanosti (odkritje plovbe po Rdečem morju in skrivnosti monsunskih vetrov) pot v 2. st. pr. n. š. preseli na morje, se pomembnost Mariba zmanjša. Leta 570 n. š. se je dokončno porušil še veliki jez in večina prebivalcev je zapustila mesto. Od takrat naprej je Marib ostal majhno mestece, ki pa svoj ponoven razcvet doživlja od devetdesetih let dalje, po odkritju nahajališč nafte v puščavi v osemdesetih letih 20. st. in po izgradnji novega jezu l. 1986, ki je znova omogočil razvoj kmetijstva v regiji. STARI JEZ Leta 750 pr. n. š. so Sabejci v bližini Mariba v ožini med dvema gorama zgradili veliki jez. S tem so “ujeli” padavine, ki se na območju Jemna pojavijo le dvakrat letno, v času monsuna. Razpolaganje z vodo čez celo leto je omogočilo razvoj kmetijstva v regiji. Sabejci so izumili sofisticirane načine distribuiranja vode in namakanja in ustvarili veliko površino polj, ki je omogočala pridelavo hrane za 30-50 tisoč ljudi. To je bila velika mojstrovina za tiste čase, saj je bil jez dolg 680 m. Zgradili so ga iz peska, drobnega kamenja, obložili pa z bloki apnenca in bazalta. Ker se je v času nalivov voda stekala v umetno nastalo jezero iz okoliških gora, je s seboj prinašala veliko materiala, kar je postopoma poviševalo gladino jezera in zato je bilo potrebno jez ves čas višati. Na najvišji točki je jez v višino meril kar 14 m. Iztekanje vode so kontrolirali s črpalkama, iz katerih sta vodila odvodna kanala in namakala polja. S tem je Marib postal rodovitna oaza, kar mu je dajalo prednost pred rivalskimi kraljestvi ob trgovski poti. Jez pa je zahteval stalno oskrbo in obnavljanje. Vse to je funkcioniralo, dokler je bilo v mestu bogastvo. V drugem stoletju pa so trgovci začeli uporabljati pomorske poti in Sabejsko kraljestvo je izgubilo glavni vir dohodka. Poleg tega je prišlo do pojava krščanstva in glavno blago trgovine – kadilo – se ni več prodajalo kot prej. Izpad dohodka je pomenil tudi slabšo skrb za jez in postopoma je prišlo do podiranja jezu ob večjih deževjih. Jez se je močno poškodoval leta 525, v času ko so nad Sabejci zavladali Etiopijci in le ti so ga popravili. Do dokončnega podrtja pa je prišlo leta 570 in to je za Sabejce predstavljalo prelomno točko v zgodovini, dokončen propad kraljestva. Podrtje jezu se omenja tudi v Koranu.

21