Oskarjev Iran

Oskarjev Iran

t:+ 04 201 43 38, 04 201 43 39 info@agencija-oskar.si www.agencija-oskar.si

Agencija Oskar d.o.o. Gregoriceva ulica 38 SI-4000 kranj 7

ODKRIVAJTE SVET IN DOŽIVITE VEČ z Agencijo Oskar

KAZALO SPLOŠNO O DEŽELI........................................................................................................................4 PERZIJSKE PRAVLJICE...............................................................................................................................8 KRATKA ZGODOVINA..................................................................................................................10 ISLAM. ............................................................................................................................................ 19 PET STEBROV ISLAMA.............................................................................................................................20 ŠIIZEM.............................................................................................................................................................21 ZARATUSTRIJANSTVO (ZOROASTRIANIZEM)............................................................................22 BAHAIZEM. .................................................................................................................................................. 23 TEHERAN. ......................................................................................................................................24 QOM.................................................................................................................................................................24 GAZVIN. ........................................................................................................................................................ 25 ALAMUT........................................................................................................................................................ 25 SEVERNI IN ZAHODNI IRAN.......................................................................................................27 JOLFA. .............................................................................................................................................................27 K ALEYBAR.....................................................................................................................................................28 TABRIZ.............................................................................................................................................................28 KANDOVAN – IRANSKA KAPADOKIJA............................................................................................29 MARAQEH.....................................................................................................................................................29 TAKHT-E SOLEIMAN.................................................................................................................................29 ZANJAN..........................................................................................................................................................29 SANANDA J. ..................................................................................................................................................30 HAMADAN....................................................................................................................................................30 KASPIJSKO OBMOČJE.................................................................................................................31 BANDAR-E ANZALI...................................................................................................................................31 MASULE. ........................................................................................................................................................31 SHIRAZ........................................................................................................................................... 33 HAFIS (PRIBLIŽNO 1325-1389).............................................................................................................33 PERZEPOLIS. ............................................................................................................................................... 34 NAQSH E ROSTAM OZ. TAHTE ROSTAM........................................................................................34 PASARGAD. ..................................................................................................................................................35 ESFAHAN.......................................................................................................................................................35 ABIYANEH. ....................................................................................................................................................36 K ASHAN.........................................................................................................................................................36 YAZD................................................................................................................................................................37 PUŠČAVA.......................................................................................................................................................37 HRANA IN PIJAČA.........................................................................................................................40 MINI SLOVARČEK – FARSI...........................................................................................................42

SPLOŠNO O DEŽELI URADNO IME DRŽAVE: Jomhuriye Eslamiye Iran – Iranska islamska republika. Sestavlja jo 30 provinc. DAN NEODVISNOSTI (RAZGLASITEV ISLAMSKE REPUBLIKE): 01. april 1979. Danes ga praznujejo kot dan republike. VODJA DRŽAVE: Vrhovni poglavar Ajatola Ali Hoseini KHAMENEI (od 1989). PREDSEDNIK: Junija 2005 na predsedniških volitvah zmaga bivši teheranski župan AHMADINEJAD, v drugem krogu premaga bivšega predsednika Rafsanjanija. PRAVNI SISTEM: Teokratska republika, veljajo islamska načela vladanja in zakoni. POVRŠINA: 1.648.000 km² (za 82 Slovenij oz. za 2 Turčiji). MEJNE DRŽAVE: Na Z – Irak ter Turčija; na S – Armenija, Azerbajdžan in Turkmenistan (ter Kaspijsko morje); na V – na Afganistan in Pakistan; na J – 1770 km morske meje – Omanski zaliv, ožina Hormuz in Perzijski zaliv. GLAVNO MESTO: Teheran (16 milijonov). Večja mesta so Mashad in Ahvaz (oba okoli 2 milijona), Shiraz in Isfahan (1,5 milijona) ter Hamadan in Tabriz (1 milijon). PREBIVALSTVO: Približno 65 milijonov (za približno 35 Slovenij). Povprečna življenjska doba je 70 let. Gostota naseljenosti je 42 prebivalcev/km². Rodnost: 1,7 otroka na žensko (Slo: 1,3). V Iranu se nahaja približno 1,2 milijonov beguncev iz Afganistana in okoli 120.000 iz Iraka. RELIGIJA: 89 % šiitski muslimani, 9 % sunitski muslimani, 2 % ostali – zaratustrijanci, judje, kristijani in bahajci. NARODNA PRIPADNOST: 51 % Perzijci, 24 % Azeri, 8 % Gilaki in Mazandarani, 7 % Kurdi, 3 % Arabci, 2 % Lori, 2 % Baluči, 2 % Turkmenci, 1 % ostali. URADNI JEZIK: Perzijščina, ki sodi v indoevropsko jezikovno skupino (materni jezik: perzijščina z dialekti 58 %, turški dialekti 26 %, kurdščina 9 %). PISMENOST: 80 %. PISAVA: Prirejena arabska pisava, ki se bere od desne proti levi.

4

DENARNA ENOTA: Iranski rial (IRR). GEOGRAFIJA: Iran je ena najbolj goratih dežel na svetu. Razteza se med Kaspijskim morjem in Perzijskim zalivom. Osrednji del države leži na visokih planotah, ki jih na severu in jugu obdajajo mladonagubana gorovja. Nižinskega sveta je glede na celotno površino države malo, le na vzhodnem deli Mezopotamije – Kuzistan, ob morju in Kaspijskem

jezeru pa je nekaj 10 km široka obalna ravnina. Najvišja točka: Gora Demavend (5671 m). Najnižja točka: Obala Kaspijskega jezera (-28 m). Iran sestavlja 5 geografskih enot:

1. Kaspijska obalna ravnina. Dolga 740 km in široka od 2 do 50 km. Ob Kaspijskem jezeru je pas sipin, za njim pa slana močvirja in lagune. Večji laguni sta pri Bandar Anzaliju in Gorganu. Danes je to ena najbolj naseljenih iranskih pokrajin z intenzivnim namakalnim poljedelstvom, kjer gojijo predvsem riž, veliko je tudi čajnih nasadov. 2. Severna gorovja. Južno od Kaspijskega morja se dviguje gorovje Albroz z najvišjim vrhom Demavendom, 5671 m. Gorovje je dolgo 900 km in se razteza v smeri vzhod-zahod. Snežna meja je na višini 4100 m, na višjih severnih pobočjih se nahajajo ledeniki. Bistvena je podnebna razlika med severnim in južnim delom gorovja. Severna so zelo namočena z več kot 1000 mm padavin, na jugu je klima sušna. Na SZ, v iranskem Azerbejdžanu izstopa 4740 m visoka gora Sabalan. Na meji s Turkmenistanom je gorovje Kope Dag. 3. Osrednje višavje. Polovico državne površine zavzemajo brezodtočne kotline. Njihova nadmorska višina se giblje med 600 in 2500 metri s povprečno višino okoli 900-1200 m. Osrednje višavje obdajata gorovji Albroz na S in Zagros na Z. Vzhodni del platoja je pokrit z dvema slanima puščavama. Dasht-e-Lut je večinoma pokrita s peskom in kamni in Dasht-e-Kavir večinoma s soljo. Obe puščavi sta negostoljubni in razen nekaj raztresenih oaz praktično nenaseljeni. Pozimi in spomladi potočki tečejo v Dasht-e-Kavir ter tako ustvarjajo majhna jezera in močvirja. Najbolj splošen izraz za vsakršno sušno pokrajino je lut, kavir so območja slanih močvirij, dašt pa so kamnite puščave, v katerih se ponekod pojavljajo sipine. Na stiku med gorovji in kotlinami je talna voda, ki jo uporabljajo za namakanje, do polj jo privedejo v podzemnih kanalih (kanati).

5

4. Južna gorovja. Med jezerom Orumiye in Hormoško ožino poteka gorovje Zagros v smeri od SZ proti JV. Gorovje je dolgo 900 km in najvišji vrhovi presegajo 4000 m. Ko se Zagros nadaljuje v JV Iran, se povprečna višina vrhov zniža pod 1500 metrov. Razen relativno rodovitnih plošč severnih iranskih provinc Azerbajdžana so gorska tla suha, hudo erodirana in nerodovitna. V Iranu zavzema kras 13 % površine, večina ga je v Zagrosu. Za vodno oskrbo so pomembni številni močni kraški izviri. Na vzhodu Zagrosa se pojavlja kras v soli. Vzhodno od Hormoške ožine v Balučistanu se dviga gorovje Makaran z najvišjimi vrhovi okoli 2000 m nad morjem. 5. Mezopotamija in obala Perzijskega zaliva. Skrajni vzhodni del Mezopotamije je Kuzistan in je najobsežnejša iranska dolina. Največja iranska reka Karun teče po tej ravnini. Kuzistan je trikotno oblikovan podaljšek mezopotamske ravnine in ima povprečno širino 160 km. Razprostira se okrog 120 km v notranjost, dviga se komaj nekaj metrov nad morsko višino, nato pa se nenadoma sreča s prvimi obronki Zagrosa. Večino ravnine Kuzistan prekrivajo močvirja. Proti JV se nadaljuje nekaj 10 km širok nižinski pas ob Perzijskem zalivu. Na tem območju so iranska naftna polja. PODNEBJE: Je večinoma suho subtropsko, v osrednjem delu pa puščavsko z vročimi poletji in hladnimi zimami ter z malo padavinami. Ob Kaspijskem jezeru je vlažno subtropsko podnebje z obilnimi padavinami vse leto, drugod so padavine večinoma od novembra do aprila. REKE IN JEZERA: V deželi ni večjih rek. Edina plovna reka je Karun na JZ, plitko ugreznjeni čolni lahko po njej plujejo okoli 180 km. Nekaj drugih stalnih rek se tudi izliva v Perzijski zaliv, medtem ko se številne majhne reke, ki izvirajo na SZ Zagrosa ali Alborza, izlivajo v Kaspijsko morje. Reke osrednjega platoja so brezodtočne, večino leta imajo suhe struge. Največ vode je pomladi ob taljenju snega v gorah. Izlivajo se v slana jezera, ki se ponavadi med poletnimi meseci izsušijo. Jezero Orumiye je stalno slano jezero, čigar vsebnost soli je previsoka, da bi v njem živele ribe ali druge oblike vodnega življenja. Vzdolž iransko-afganistanske meje je tudi nekaj povezanih slanih jezer. RASTJE: Odvisno je predvsem od količine padavin, na bolj deževnih območjih gorovij uspevajo listnati in mešani gozdovi, v večini osrednjega Irana pa je padavin zelo malo. Tu je stepa (trave in nizka

6

zelišča), polpuščavsko rastje (redke trave in trnaste rastline), puščavsko rastje (redki grmi in trave). ŽIVALSTVO: Nekoč so živele tu številne črede divjih konj, oslov, antilop in kamel. Danes jih je ostalo ali zelo malo ali nič. Od sesalcev so poznani puščavski skakači (skočijo 3 m in 1 m v višino, velik pa so malo več kot miši), ježevec (do 1 m dolg glodavec), divje mačke, dihurji, indijski mungo (specialist za lovljenje kač), lisice, volki in medvedi. Gazele so ogrožene, tudi kamel je malo. Redko se lahko vidi karakala (ris), šakala, hijeno in geparda. V Kaspijskem jezeru živi ogrožen kaspijski tjulenj. GOSPODARSTVO: V 80. letih se je iranski BDP zaradi islamske revolucije in vojne z Irakom zmanjšal za polovico, v devetdesetih je začel zopet naraščati. Danes ima Iran 6 % rast. V državi je 10 % svetovne naftne zaloge. Bruto državni dohodek (BDP): 12.900 USD na prebivalca (Slovenija: 28.200 USD). NARAVNI VIRI: Predvsem nafta. Viri električne energije: termoelektrarne (97 %), vodna energija (3 %). KMETIJSTVO: Kmetijstvo zaposluje 30 % prebivalstva. Glavni kmetijski pridelki so pšenica in ostala žita (ječmen), riž, sladkor (iz sladkorne pese), sladkorni trs, bombaž, sadje (pomaranče, limone, marelice, jabolka, hruške, grozdje), datlji, mlečni izdelki, volna in kaviar. Iran je največji proizvajalec pistacij na svetu. Boneh je tip kolektivnega kmetijstva, ki ga izvajajo v Iranu. ŽIVINOREJA: Predvsem gojijo ovce, koze, konje, kamele, naraščata govedoreja in perutninarstvo (prašičev ni!). INDUSTRIJA: Naftna, tekstilna, prehrambena (sladkor in rastlinska olja), kovinarska, vojna ter cementna. Izvoz: Nafta (80 %), kemični in petrokemijski produkti, sadje in oreščki, preproge; največ izvaža na Japonsko in Kitajsko. Uvoz: Industrijske surovine, polizdelki in izdelki, hrana in druge potrošniške dobrine, orožje; največ iz Nemčije, Francije, Kitajske in Italije.

7

IRANSKI PRAZNIKI: 1. Državni prazniki (po našem koledarju): 11. februar – Homeini pride na oblast leta 1979 20. marec – Mosadakova nacionalizacija nafte in naftnih družb v Iranu 1. april – razglasitev islamske republike leta 1979 4. junij – Homenijeva smrt 1989 5. junij – Homeinijeva aretacija 1963 in protišahovske demonstracije 2. Nou Ruz – Iransko novo leto – začne se 20. marca in traja 3 tedne 3. Prazniki po luninem koledarju – muslimanski prazniki Ramadan – post, ki traja en mesec Id al-Fitr – tridnevno praznovanje ob zaključku ramadana (sladkorni praznik) Moharam – 28 dnevno praznovanje v spomin na tragično smrt 3. imama Husejna. Prvih 10 dni je veliko stvari zaprtih, ženske se oblačijo bolj tradicionalno. Ašur – 10. dan moharama, točen datum Husejnove smrti, je višek enomesečnega praznika. Na ta dan uprizarjajo igre, ki pripovedujejo tragično zgodbo iz Kerbale. En dan prej procesija mladeničev nese velikansko leseno nakhlo (ki naj bi upodabljala Husejnovo krsto). 40 dni po Husejnovi smrti je še praznik Arba'in-i Hoseyni. Id al-Qurban – nakazuje konec vsakoletnega romanja v Meko, daruje se ovce v spomin na Abrahamovo pripravljenost, da bo žrtvoval sina (žrtveni praznik). Praznuje se še dneve smrti (oz. mučeništva) Alija (Ruz-i Qatl), imama Sadeqa, imama Hasana in smrt preroka Mohameda . Poleg vseh teh praznikov Iranci praznujejo še rojstne dneve imama Alija, 12. imama (skriti imama – Mahdi), 8. imama (Reza), imama Sadeqa in preroka Mohameda. Praznuje se tudi dan, ko je prerok Mohamed določil Alija za svojega naslednika (Id Qadir-Khom). Na vse te praznike so lahko zaprti državni uradi in tudi trgovine.

8

PERZIJSKE PRAVLJICE Nastanek in izvor pripovedk iz “Tisoč in ene noči” sega daleč v zgodovino. Prvi znani osnutek je arabski prevod perzijske knjige Tisoč zgodbic iz 8. stoletja . Vse do 16. st. je zbirka doživljala številne spremembe in dopolnitve, preimenovala se je najprej iz Tisoč zgodbic v Tisoč noči , za časa turške vladavine pa v Tisoč in eno noč (arabski original Alf laila we laila ), kar naj bi pomenilo veliko zgodbic. Današnja zbirka je tako mešanica perzijskih, arabskih in turških pravljic. V 18. st. jih je v francoščino prvi začel prevajati francoski orientalist Galland, kmalu zatem je zbirka zaslovela po celi Evropi. Osrednja zgodba govori o nesrečnem sultanu, ki mu umre žena in ves žalosten sklene, da se ne bo več poročil. A velikaši mladega sultana toliko časa pregovarjajo, da se razjezi in se odloči naj se zgodi njihova volja – poročil se bo, a njegova nova žena mora ob prvi zori za dnevom poroke umreti. Ob tej kruti odločitvi so se prestrašili vsi, najbolj v skrbeh pa je bil veliki vezir, sultanov dober prijatelj. Starejšo vezirjevo hčer je zanimalo, čemu očeta tako hudo skrbi. Ko ji je zaupal svojo zgodbo, se je ponudila, da se s sultanom poroči ona in ga poskuša ozdraviti njegove žalosti. Vezir nerad ustreže hčerki, ki se poroči s sultanom. Sultana njena lepota očara, žalosten je zaradi svoje odločitve in rad ustreže njeni poslednji želji – da zadnjo noč pri njej prespi njena sestra. Ko se je začelo daniti, sestra prebudi nevesto in jo zaprosi, naj ji pove še zadnjo pravljico. Sultan jima dovoli in deklica začne pripovedovati. Pripoveduje in pripoveduje, v prvo pravljico vplete začetek druge, nato tretje in tako dalje. Sultana njeno pripovedovanje popolnoma prevzame. Obljubi mu, da nadaljuje naslednjo noč – če ostane pri življenju. Sultan ji rade volje ustreže, deklica pa si tako vsako noč s pripovedovanjem pravljic reši življenje. Ime ji je bilo Šeherezada. Poleg zbirke Tisoč in ena noč velja omeniti še največje perzijsko epsko delo – pesnitev Šahname oz. Knjiga kraljev . V narodnem epu je pesnik Abdul Kasim Firduzi (932-1010) opisal slavno dobo Perzije do konca vladavine Sasanidov. Najbolj slavna je gotovo pravljica o junaku Rustemu, ki je vse svoje življenje posvetil svoji domovini in je zgled viteštva, zvestobe in ljubezni. Pesnitev je Firduzi posvetil takratnemu vladarju Mahmudu Gazni, ki pa tega ni znal ceniti.

9

KRATKA ZGODOVINA STARI IRAN: Pred Arijci so na planoti živeli avtohtoni narodi, ki niso bili ne Semiti in ne Arijci. Ukvarjali so se že s kmetijstvom, poznali so ječmen in pšenico ter tudi že umetnost lončarstva. Z bližnjimi Semiti na zahodu so bili v neprestanih bojih. Med številni ljudstvi velja omeniti Elamite, ki so bili najmočnejši okoli leta 2000 pr. n. š. 2000-550 pr. n. š. NASELITEV MEDEJCEV IN PERZIJCEV: Arijci so se počasi in miroljubno priseljevali iz severa in osrednje Azije od 2000 pr. n. š. naprej, selitve so se zgostile okoli leta 1000 pr. n. š. Predniki današnjih Indijcev, Irancev in večine ras v zahodni Evropi, so se selili v treh skupinah – ena na Z proti mali Aziji, druga na V proti Indiji, tretja vmes na J, na iransko planoto. V Iranu lahko definiramo tri glavne skupine – Skiti, Medejci in Perzijci (Parsa). Skiti so se naselili v severnem gorovju Zagros ter nadaljevali polnomadsko življenje. Medejci so se naselili na ogromnem območju tja do Tabriza na severu in Esfahana na jugu. Perzijci so se naselili v treh delih – južno od jezera Orumiye, na severni meji kraljestva Elamitov in v okolici sedanjega Shiraza. Pojavili sta se dve kraljestvi, Parsa na J in Medes na SZ sedanjega Irana. 550-330 pr. n. š. AHEMENIDSKO CESARSTVO: Leta 550 pr. n. š. je Kir II. Veliki združil obe kraljestvi. S tem postane začetnik ahemenidske dinastije. Kmalu si je podredil Babilon in osvobodil židovske sužnje. V rodni deželi jim je pomagal ponovno izgraditi njihov tempelj, zato se v Stari zavezi Kirovo ime omenja s spoštovanjem in zahvalo. Leta 546 je Kir porazil Kreza, lidijskega kralja, ki je vladal Anatoliji. Osvojil je še Armenijo, Partijo, Khorezmijo in Baktrijo. Ob njegovi smrti l. 529 pr. n. š. se je njegovo cesarstvo raztezalo vse do Hindukuša v današnjem Afganistanu. Največji izmed kraljev ahamenidske dinastije je bil Darij I. oz. Darij Veliki . Darij Veliki je sicer izgubil bitko proti Grkom (pri Maratonu, leta 490 pr. n. š.), a njegovo vladanje je bilo polno velikih dosežkov. Imperij je razdelil na satrapije pod stalnim nadzorom satrapov oz. tiranov. Satrapija je bila administrativna enota. Dvajset satrapij je bilo povezanih z 2500 km dolgo kraljevo cesto, razvil je izreden poštni sistem, začel je uporabljati standardni kovanec iz srebra in zlata, pospešil je trgovino, kodificiral in vpeljal je univerzalni pravni sistem “data”, zgradil je novo prestolnico v Perzepolisu in naredil je kanal, ki je povezoval Nil z Rdečim morjem – predhodnik Sueškega kanala. Darijevi nasledniki so bili manj uspešni. Kserkses je doživel dva velika

10

poraza pri Salamini in Plateji. Zadnjega Ahemenida Darija III. je premagal Aleksander Veliki. 334-323 pr. n. š. ALEKSANDER VELIKI: Aleksandra so kot vladarja najprej sprejeli močno razdeljeni Grki leta 336 pr. n. š. Leta 334 pr. n. š. je vstopil v Malo Azijo, iransko satrapijo. V hitrem naskoku je osvojil Egipt, Babilon in potem v naslednjih dveh letih vdrl v srce Ahemenidskega cesarstva – Suso, Ekbatano in Perzepolis – zadnjega je tudi požgal. Aleksander se je poročil z Roksano, hčerjo najmočnejšega bakrtijskega poglavarja. Leta 324 pr. n. š. je ukazal svojim 10.000 oficirjem, da so se poročili z iranskimi ženami. Med njimi je bil tudi Selevk, ki se je poročil z iransko plemkinjo Apamo. Ta masovna poroka se je dogajala v Susi in je bila model Aleksandrove želje, da bi združil Grke in Irance v eno celoto. Ti načrti so se končali leta 323 pr. n. š., ko Aleksander zboli za mrzlico v Bagdadu, umre in ne zapusti nobenega naslednika. Aleksander se je izredno trudil, da bi zgradil most med Vzhodom in Zahodom, Perzijo in Grčijo. Bil je velik občudovalec perzijske kulture, navad in običajev in večkrat se je oblačil po modi perzijskega kralja kraljev. Po Aleksandrovi smrti so si njegovo cesarstvo razdelili generali. Selevku je pripadlo tudi območje Irana. Vendar Selevkidi politično niso bili uspešni in so tako izgubili večino svojih območij že v prvih 100 letih vladavine. 247 pr. n. š.-224 n. š. PARTI: Leta 247 pr. n. š. se Arsak upre Selevkidom ter ustanovi dinastijo Arsakidov ali Partov. Imeli so se za naslednike tako Grkov kot Ahemenidov. Govorili so podoben jezik kot Ahemenidi, uporabljali pahlavi pisavo ter ustanovili administrativen sistem na osnovi ahemenidske organizacije. Parti so bili izvorno nomadsko pleme, ki so več ali manj zadržali njihovo nomadsko kulturo in fevdalni sistem vladavine. Spoznali so, še posebej pametni Mitridat I., superiornost ljudi, ki so si jih podredili, ter jim dovolili, da so grščino še naprej uporabljali kot uradni jezik. Prav tako so Grki lahko zadržali svojo lastnino in administracijo, seveda pod budnim očesom in nadzorom partskih guvernerjev. Za časa vladavine Mitridata II. (123-87 pr. n. š.), se je Iran povezal s Kitajsko na vzhodu in Rimljani na zahodu. Tako je vzpodbudil trgovino med vzhodom in zahodom. Iran je postal najboljša možna pot, ki je pozneje postala poznana kot slovita “svilena pot” ali “svilena cesta”. Čeprav so bili prvi stiki med Parti in Rimljani prijateljski in so botrovali

11

razvoju trgovine in kulturne izmenjave, so bile vedno manjše obmejne bitke med dvema velesilama. Cesarstvo pride in cesarstvo gre. Vazali premagajo gospodarja. Leta 220 n. š. se je uprl Ardešir, sin svečenika Papaka, ki se je imel za potomca slovitega heroja Sasana. Postal je partski guverner v ahemenidski domači provinci Parsa (Persis) – Fars. Leta 224 je premagal Parte in vrgel iz prestola partskega kralja ter ustanovil sasanidsko dinastijo, ki je trajala naslednjih 400 let. 224-642 SASANIDI: Stoletja manjših spopadov med Parti in Rimljani so zamenjala stoletja hudih bojev med Rimljani in Sasanidi. Sasanidi (sasanidska prestolnica je Ktesifon) so ustanovili cesarstvo približno v mejah nekdanjega ahemenidskega cesarstva. Zavestno so obujali iransko tradicijo in zatirali grški kulturni vpliv. Njihovo vladanje je zaznamovano z močno centralizacijo, ambicioznim mestnim načrtovanjem, kmetijskim razvojem ter tehnološkimi dosežki. Sasanidski vladarji so sprejeli naziv šahanšah (kralji kraljev) kot suvereni med množico majhnih vladarjev, imenovanih šahrdars. Zaratustrijanstvo je postalo državna vera, zaratustrijanski svečeniki so bili izjemno pomembni in močni. Kozroes (531-579), znan tudi kot Anuširvan Pravični, je bil najslavnejši sasanidski vladar. Reformiral je davčni sistem ter reorganiziral vojsko in birokracijo. Kozroes je bil velik graditelj, ki je okrasil svojo prestolnico, izgrajeval nova mesta ter zidal nove zgradbe. Pod njegovim pokroviteljstvom je bilo iz Indije prinesenih veliko knjig, ki so jih prevedli v pahlavi. Nekatere izmed njih so pozneje zašle v muslimanski svet. Pozni Sasanidi so bili oslabljeni zaradi gospodarske krize, močnih obdavčitev, verskih nemirov, zelo toge družbene stratifikacije, vse večje moči lokalnih veleposestnikov ter zelo hitrim menjavanjem vladarjev. 637 ISLAMSKA ZASEDBA: Leta vojn so izčrpala tako Bizantince kot Sasanide. Vse skupaj je močno olajšalo arabsko invazijo. Perzijsko cesarstvo je hitro propadlo, Rimljani so izgubili Sirijo in Egipt, dva življenjsko pomembna območja. Arabska ideologija – verjeti v boga, za katerega se splača umreti je bila izrednega pomena in je dajala Arabcem moč srca. Islam se je širil kot nobena druga vera prej ali pozneje: že leta 635 Arabci premagajo Bizantince pri Damasku ter potem začno z zasedbo Irana. Leta 637 Arabci zavzamejo Ktesifon, sasanidsko prestolnico. V nekaj letih je

12

Iran v islamskih rokah. Muslimani so ponujali relativno versko toleranco ter pošteno ravnanje s prebivalci, ki so brez odpora sprejeli islamsko vladavino. Večina Irancev je postala muslimanskih do 9. stoletja. Muslimanski osvajalci so sprejeli mnogo sasanidskih administrativnih praks, Iranci so služili kot administratorji, veliko so prispevali k vsem vejam islamskega učenja, vključno s filozofijo, literaturo, zgodovino, geografijo, pravom, filozofijo, medicino in znanostjo. Arabščina postane uradni jezik dvora leta 696, čeprav perzijščina še vedno ostane široko govoreč jezik. V 9. st. se pojavi vse več iranskih vladarjev. To je vzpodbudilo preporod perzijske literature in perzijskega jezika obogatenega z arabskimi izposojenkami in arabsko pisavo. Naslednja zapuščina arabske zasedbe je bil šiitski islam. Največ šiitov v prvem stoletju islama je bilo v južnem Iraku. Vse do 16. st., do Safavidov, večina Irancev ni bila šiitov. V času Safavidov pa postane šiizem državna vera. TURŠKA LJUDSTVA , s svojimi koreninami v Altajskih gorah v osrednji Aziji, so postopoma zavladala muslimanskemu svetu. Abasidski kalif je Turke že od 9. st. dalje uvrščal med sužnje in bojevnike. Ti so postali kmalu tako močni, da so bili kalifi le še verske figurice v njihovih rokah. Tako nastane vrsta neodvisnih kraljevinic v različnih delih Irana. Znana je dinastija Gaznavidov (vladajo Afganistanu 10-12. st) in za Iran najpomembnejša dinastija Seldžukov . Leta 1055 bagdadski kalif poimenuje seldžuškega vladarja Tugrul Beja “Kralj vzhoda”. V času njegovega naslednika Malik Šaha (1072-1092) je Iran užival v kulturni in znanstveni renesansi. Takrat je deloval izredni iranski vezir Nizam al Mulk, v istem času je ustvarjal Omar Hajam. Turški kralji so absorbirali islamsko in iransko kulturo. Ena največjih zabav in užitkov naj bi bilo poslušanje recitacij iz Šahname, legendarnega epa starih perzijskih herojev. Resna notranja nevarnost Seldžukom so bili Ismailci, skrivnostna sekta s sedežem v Alamutu . Po smrti Malik Šaha Iran razpade na množico majhnih kraljevin. INVAZIJA MONGOLOV, DŽINGISKAN IN TIMURLENK: Leta 1220 v Iran vpade Džingiskan . Bil je Mongol, ki je uspel združiti precej mongolskih plemen. Vodil jih je na uničevalni pohod na Kitajsko. Nato je svoje sile obrnil proti zahodu in hitro opustošil Buharo, Samarkand, Balkh, Merv in Nišapur. Pred svojo smrtjo 1227 leta je dosegel zahodni Azerbajdžan ter uničeval in požigal mesta na svoji poti. Džingiskan se ni zadovoljil zgolj s tem, da je

13

opustošil in izropal vsako mesto, pobil je tudi vse moške, ženske in otroke na krut in nehuman način. Njegovo cesarstvo so si po njegovi smrti razdelili njegovi bratje in sinovi. Iranu zavlada Holaku Kan. Za časa Mongolov pride do kratkega gospodarskega preporoda, naraste trgovina. Timurlenk je bil Tatar turškega porekla, prvič je napadel Iran okoli leta 1381. Bil naj bi še bolj krut kot Džingiskan. Po njegovi smrti vladajo Iranu različna mongolska in druga plemena, vse do vzpona safavidske dinastije, prve iranske dinastije po skoraj 1000 letih. 1501-1722 SAFAVIDI: Zvezda Safavidov je vzšla začetek 16. st. Začela se je zlata doba: iranska civilizacija, umetnost in obrt je dosegla enega svojih viškov. Vladali so najprej iz Tabriza, nato Gazvina, največja in najbolj slavna safavidska prestolnica pa je mesto Esfahan. Safavidi so sprejeli šiitsko vero za uradno državno vero in pospeševali spreobrnjenje velike večine muslimanov v Iranu v šiitsko sekto. Safavidska država je doživela svoj vrhunec v času vladavine šaha Abasa I. (1587-1629), novo prestolnico v Esfahanu je okrasil z odličnimi mošejami, palačami, šolami, mostovi in bazarji. Sponzoriral je umetnost in kaligrafijo, miniature, slikarstvo … V njegovem času so v Evropi Perzijo spet pojmovali kot politično velesilo, saj je bila največji nasprotnik Osmanov. Njegove vojne z Osmani so rešile Evropo pred Turki, saj so bili Osmani preveč zaposleni z vojnami na vzhodu, da bi se bolje posvetili Evropi. Po smrti prvega Abasa je šlo počasi in gotovo navzdol. Safavidski dvor je tako kot ostale velike civilizacije zapadel v obilje in dekadenco, začele so se spletke za oblast … na oblast so prišli šibki vladarji. 1722-1725 MAHMUD AFGANSKI: Z majhno vojsko nekaj združenih plemen si podredi Esfahan, safavidsko prestolnico, a afganska nadvlada je bila kratka. Po Mahmudovi smrti Iran ponovno razpade, vpade Rusija s S in Osmani z Z. 1736 NADER USTANOVI AFŠARSKO DINASTIJO: Čeprav doseže politično enotnost, so njegovi vojaški pohodi ter presežno obdavčevanje pomenili veliko revščino in izčrpavanje prebivalstva. Leta 1747 ga ubijejo. Po njegovi smrti je prišla doba bridke borbe za prevlado med Afsharji, Kadžarji, Afgani in Zand plemeni. 1750-1794 ZANDI: Karim Kan Zand uspe poraziti svoje rivale ter združiti deželo. Zavrnil je naziv šah in vladal kot vakil al ruaja, poslanec ljudstva. Bil je verjetno najbolj priljubljen vladar celotne iranske zgodovine. Medtem se je med turkmenskimi plemeni v severnem Iranu izpostavilo

14

hrabro pleme Kadžar in ustanovilo dinastijo. Kadžarji in Karim Kan so bili stalno v vojnah, dokler si Karim Kan končno ni podredil plemena ter kot talca zajel Aga Mohamed Kana, poglavarjevega sina plemena. Po smrti Karim Kana je Aga Mohamed Kan porazil Zande pred Kermanom ter se leta 1794 proglasil za vladarja dežele. 1794-1925 KADŽARJI: Kadžarji so vladali kot božje sence na zemlji – absolutni vladarji. V zgodnjem 19. st. so se začeli srečevati s pritiski dveh svetovnih velesil – Rusije in Britanije. Britanski interes za Iran je zrasel iz potrebe po zaščiti trgovskih poti do Indije, Rusi pa so želeli doseči “tople vode perzijskega zaliva”. V dveh katastrofalnih vojnah z Rusijo je Iran izgubil svoja območja na Kavkazu, severno od reke Aras. Potem so Rusi dosegli, da so se Kadžarji odrekli vseh zahtev po območjih v osrednji Aziji. Britanci so dosegli, da se je Iran odpovedal svojim zahtevam po delu Afganistana. Dve veliki sili sta se dogovorili, da si ozemlje razdelita na svoje vplivne sfere tako v trgovski kot politični dominaciji – Rusi severna območja Irana in Britanci južna področja Irana. Od takrat naprej pa vse do “ustavnega upora” (1906) niso bili iranski kralji, ministri in državniki nič drugega kot marionete v rokah teh dveh velesil. Postopoma se je povečala kraljeva in birokratska korupcija, molzenje ruralnega prebivalstva ter šahova brezbrižnost. Vse glasnejši so postali klici po reformi. Šah Mozafer al-Din (1896-1907) je decembra 1906 podpisal ustavo. Osnovni zakonik je znotraj omejitev zagotovil svobodo tiska, govora in družbe ter varnost življenja in lastnine. Ustavna revolucija je pomenila konec srednjeveškega obdobja v Iranu. Naslednji šah je sicer leto dni za sprejemom ukinil ustavo, a je prišlo do upora proti šahu v Tabrizu, Esfahanu in povsod drugod. Julija 1909 so ustavne sile vkorakale v Teheran in odstavile šaha ter spet sprejele ustavo. Rusija in Anglija sta se leta 1907 z anglo–ruskim sporazumom dogovorili o interesnih sferah v Iranu, Rusi so dobili neomejene pravice na severu, Britanci na jugu, v sredini dežele pa sta si lahko konkurirali prosto v gospodarskem in političnem smislu. Iran je uradno še vedno ostal dežela s svojo osrednjo oblastjo. PRVA SVETOVNA VOJNA: Iran je upal, da se bo izognil udeležbi v 1. svetovni vojni, končal pa je kot bojno polje za ruske, turške in britanske sile. Po koncu vojne je imela Britanija dominanten vpliv v Teheranu. A

15

poskus, da bi Britanci vzpostavili britanski protektorat, ni bil uspešen. Britanci so podprli Reza kana, ki ga je Majlis leta 1925 ustavno izvolil za novega šaha. Tako je bila vzpostavljena dinastija Pahlavijev in Iran se je znašel v novi fazi moderne zgodovine. 1921-1941 OBDOBJE REZA ŠAHA PAHLAVIJA: Reza kan si je izredno prizadeval, da bi ustanovil republiko, tako kot je to naredil Ataturk v Turčiji, vendar je moral opustiti to idejo zaradi močnega nasprotovanja verskih institucij. Kljub temu mu je uspelo izvesti številne reforme, ki naj bi Iran pripeljale v moderni svet. Uvedel je vojaško obveznost, sistem sodobne osnovne in srednje šole in 1935 odprl prvo univerzo v evropskem stilu v Teheranu. Šah je razširil cestno mrežo, uspešno končal trans-iransko železnico in ustanovil vrsto državnih tovarn za proizvodnjo osnovnih potrošnih dobrin, kot so tekstil, vžigalice, sladice, sladkor ter cigarete. Mnogo šahovih dejanj je bilo usmerjenih tudi v razbijanje moči verske hierarhije. Izobraževalne reforme so prebile klerikalni monopol pri izobraževanju. Za omejitev moči verskih institucij je uspel določiti zakonik, ki je ustvaril osnovo civilnega prava. Razvijal se je sekularno in interpretiral izven verske kontrole. Reza Šah je v začetku užival široko podporo za vnovično vzpostavitev reda, združitev dežele in vnovično narodno neodvisnost ter za svoje gospodarske in izobraževalne reforme. Sčasoma je šah postajal vse bolj pohlepen, njegova davčna politika je vse bolj obremenjevala kmeta in nižje razrede. Tako je bilo v sredini 30-ih let v državi veliko nezadovoljstva. Šah je uvedel spremembe tudi v zunanji politiki. Leta 1928 je ukinil privilegije Evropejcem, da jim niso sodili v Iranu. Nezaupljiv tako do Britancev kot do Rusov je šah podpiral nemška poslovna prizadevanja v Iranu. Pred začetkom 2. svetovne vojne je bila Nemčija iranski največji poslovni partner. V 2. svetovni vojni je Reza Kan objavil nevtralnost ter simpatiziral z Nemci in zavrnil zavezniški prehod in oskrbo Sovjetske zveze z vojnim materialom. Tako so avgusta 1941 zavezniške sile zavzele Iran in ostale v njem do konca vojne. Takoj po osvojitvi Irana so Britanci “svetovali” Reza Šahu naj odstopi v korist njegovega sina Mohameda Reze. Reza Šaha so poslali v tujino, kjer je leta 1944 tudi umrl. 1941-1979 MOHAMED REZA PAHLAVI: Leta 1941 je 22-letni Mohamed Reza Šah začel vladati Iranu. Moral je vzdrževati prozahodno

16

politiko ter notranjo politiko gospodarskega in družbenega razvoja v skladju z zahodnim okusom. Zavzetje Irana se je izkazalo življenjskega pomena za zaveznike, saj so prek iranskega ozemlja v SZ uspeli prenesti več kot 5 milijonov ton streliva in ostalega vojnega materiala. Leta 1943 je Iran napovedal vojno Nemčiji ter se tako kvalificiral za članstvo v Združenih narodih (UN). Istega leta so na teheranski konferenci Roosevelt, Churchill in Stalin potrdili iransko neodvisnost. Vplivi vojne so bili zelo negativni – pomanjkanje hrane in drugih nujnih potrebščin, velika inflacija. Bogateli so le posamezniki, ki so trgovali z redkimi dobrinami. V času po 2. svetovne vojni se je okrepilo prepričanje o nacionalizaciji iranske nafte , leta 1951 je majlis pod vodstvom Mosadaka izvolil nacionalizacijo naftne industrije. Proizvodnja nafte se je povsem ustavila, ko so Britanci odšli iz dežele in razglasili svetovni embargo na prodajo iranske nafte. Ameriško-angleška operacija pod imenom Ajax je leta 1953 z vojaškim udarom vrgla Mosadeka (zaprli so ga v hišni pripor do smrti leta 1967). Takoj zatem je Amerika namenila denarno pomoč Iranu 45 milijonov dolarjev. Kmalu je bil podpisan nov naftni sporazum z Britanci. Šah se je v celoti naslonil na Ameriko in Britanijo. Moralo je priti do gospodarskega razvoja. Paket reform je šah poimenoval BELA REVOLUCIJA . Šlo je za zemljiške reforme, za razdelitve profita med industrijske delavce v podjetjih privatnega sektorja, nacionalizacije gozdov in pašnikov, prodaje državnih podjetij za financiranje zemljiške reforme ter ustanovitev “opismenjevalnih teles”, ki so dovoljevala mladim moškim, da odslužijo vojaško dolžnost z delom v vaseh kot učitelji. Dodatno je šah leta 1963 razširil volilno pravico tudi na ženske. Reforme niso rešile virov nezadovoljstva. Veliko verskih vodij je obsodilo zemljiško reformo in volilno pravic ženske. Junija 1963 je bil ajatola Homeini, verski vodja iz Qoma, aretiran po hudem govoru v katerem je neposredno napadel šaha. Aretacija je povzročila tri dni najbolj krvavih demonstracij v deželi po odstavitvi Mosadeka dekado prej. Šah je kruto zatrl te upore in za trenutek se je zdelo, da bo vlada zmagala nad svojimi nasprotniki. Homeini je odpotoval v tujino. Pika na i šahovi razsipnosti je bilo veliko slavje leta 1971, za t. i. 2500 letnico neprekinjenega perzijskega vladanja. Nezadovoljstvo ljudi se je

17

stopnjevalo in leta 1978 šah ni mogel več umiriti demonstracij. Mnogo ljudi je umrlo, a demonstracije so se nadaljevale. 16. januarja 1979 je šah pobegnil iz države, v tujini je umrl leto pozneje. 1979 HOMEINI IN ISLAMSKA REVOLUCIJA: Homeini se vrne iz tujine in ljudstvo ga navdušeno sprejme. Takoj po prihodu je pričel pripravljati teren za administracijo, ki bi temeljila na šiitskih islamskih zakonih. Čez 10, 11 mesecev se začnejo uvajati spremembe, od nošnje rut za ženske, uvedena je bila posebna policija, ki je nadzorovala moralo – obleke, glasba, film, časopisi … Leta 1983 tudi uradno nastopi velajat-e fakih (varstvo in vodstvo islamskih zakonov). 1980-1988 IRANSKO – IRAŠKA VOJNA: Irak napade Iran, okupira JZ Irana – od Kurdistana do zaliva. Tisoče ljudi pobegne, milijoni beguncev. 22. septembra 1980 bombardirajo Teheran. Homeini se najprej obnaša, kot da se nič ni zgodilo – nato vidi, da je stvar resna in mobilizira vso vojsko, ves narod – vse moške od 11 do 90 let. Vojna traja 8 let. Združeni narodi svetujejo, naj se vojna konča, Iran zavrne premirje, Zahod se razjezi. Homeini izjavi, da bodo po okupaciji Iraka napadli Izrael in nato Evropo. Zahod stopi na stran Iraka, veliko ljudi umre in končno leta 1988 Homeini sprejme premirje. V vojni je bilo ubitih okoli 1 milijon Irancev. V Iraku je veliko pomembnih šiitskih romarskih svetišč – Karbala (Huseinov grob), Nadžef (Alijev grob). Še danes Iranci dobijo vizo le za romanja in se ne smejo oddaljevati od predpisane poti. 1989 HOMEINI UMRE, NASLEDI GA KHAMNEI: Leto po podpisu premirja Homeini umre, kot verski vodja ga nasledi ajatola Khamnei. Na oblast prihajajo bolj zmerni politiki, mule izgubljajo moč. 1989-1997 PREDSEDNIK RAFSANDŽANI: Dva mandata po štiri leta. 1997-2005 PREDSEDNIK KHATAMI: Na volitvah 1997 zmaga KHATAMI , ki je bil predsednik do konca junija 2005. Prihaja iz nižjega sloja, je izobražen in podpira mir. S Khatamijem je prišlo več svobode – svoboden časopis … 2001 je Khatami spet izvoljen. Dobi več kot 70 % glasov. Njegov program je vseboval številne reforme – svoboda govora in obveščanja, ženske … A izkazalo se je, da ima tudi predsednik omejeno moč. 17. junija 2005 so bile predsedniške volitve, v drugem krogu bivši teheranski župan AHMEDINAJAD premaga bivšega predsednika Rafsanjanija.

18

ISLAM Islam je v Iranu državna vera. Islam v Iran prinesejo arabski osvojevalci že v 7. st. in do 9. st. ga sprejme večina prebivalstva. Vse do 16. st. večina Irancev ni bila šiitov. V času Safavidov pa postane šiiizem državna vera in danes je 90 % Irancev šiitov. Beseda islam pomeni poslušnost in mir s predanostjo božji volji. Islam: podreditev bogu; musliman: tisti, ki je podrejen bogu. Pripadniki islama se imenujejo muslimani, kar pomeni pokorni. Na svetu je približno 1.3 milijarde muslimanov, največ jih živi na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in v nekaterih delih Azije. Islam je za krščanstvom druga najbolj razširjena religija, število vernikov pa se najhitreje povečuje. Muslimani imajo nekatere nazore o Bogu in zgodovini enake kot judje in kristjani. Najpomembnejši dogodek v muslimanski zgodovini je bilo razodetje božje besede Mohamedu v začetku 7. stoletja. Mohamed se je rodil okrog leta 570 v Meki , ki leži v današnji Saudski Arabiji. Meka je bila romarsko središče za različne vernike, ki so častili mnogo bogov, kipce, idole ... Abrahamova vera v enega boga, ki je bila nekoč razširjena v Arabiji, se je sčasoma razgubila. Mohamed se je večkrat umaknil v votlino na gori Hira v bližini Meke, kjer je v miru premišljeval. Ko je bil star okrog 40 let je doživel prvo razodetje. Bog ga je nagovoril preko nadangela Gabrijela in mu povedal, da je izbran za njegovega poslanca in naj ljudem pripoveduje. Od takrat dalje je Mohamed doživljal razodetja in sporočilo prenašal ljudstvu. V Meki je začel Mohamed širiti svoje osrednje sporočilo , da »ni boga razen Boga« (Boga imenuje Alah, kar v arabščini pomeni edini). Ljudi je kmalu začel zanimati njegov nauk, vendar so se politični voditelji zbali njegove priljubljenosti in mu začeli sovražno nasprotovati. Ogrožena sta bila njihova način življenja in ekonomski položaj, saj je Mohamed razglašal, da so pred bogom vsi enaki in ljudem dajal napotke za življenje, ki so bili močno drugačni od njihovih tedanjih navad. Končno so bili pritiski tako močni, da je Mohamed leta 622 s skupnostjo svojih privržencev zbežal v Medino. Potovanje v Medino je znano kot hidžra ali selitev in je tako pomemben dogodek, da muslimani z njim začenjajo svoje koledarsko štetje. Po islamskem koledarju smo zdaj v 15. stoletju. Dve leti pred Mohamedovo smrtjo (leta 632), so muslimani zavzeli Meko in jo razglasili za središče islama. Mohamed ni imel

19

moških potomcev, zato vlogo voditelja skupnosti prevzame njegov najboljši prijatelj Abu Bakr, ki je bil prvi kalif. Najpomembnejši so prvi štirje kalifi: Omar, Osman in Ali, ki so muslimansko vero razširili čez ves Arabski polotok. Sredi 7. stoletja se je islam razširil od Atlantskega Oceana do Indije, kalifi so se preselili v tedanja kulturna središča: najprej v Damask, pozneje v Bagdad, Kairo in Istanbul. PET STEBROV ISLAMA Muslimanska vera temelji na popolni predanosti vernikov bogu (islam: podreditev bogu). Predani muslimani se v vsakdanjem življenju držijo petih načel islama, znanih pod imenom pet stebrov islama: veroizpoved, molitev, dajanje miloščine, post in romanje v sveto mesto Meko. Veroizpoved ali šahada: Osnova muslimanskega verovanja je izjava pripadnosti veri. Izražena je v besedah: Ni drugega boga razen Boga in Mohamed je njegov prerok. Kdorkoli ta stavek ponovi v prisotnosti dveh muslimanov in vanj tudi veruje, postane musliman. Molitev ali salat: Ritual molitve, čaščenje boga, je bistveni del vsakdana vsakega vernika. Muslimani molijo petkrat dnevno in sicer pred sončnim vzhodom, ob sončni 12, ob sončni 15, ob sončnem zahodu in ko se znoči. Pred molitvijo se muslimani ritualno umijejo. Med molitvijo so vsi verniki obrnjeni proti Meki, molitev pa poteka tako, da se verniki klanjajo, s čimer izražajo popolno ponižnost pred bogom. Vsaj enkrat tedensko (petkova opoldanska molitev) naj bi se vsi verniki udeležili molitve v mošeji. Zakonita miloščina ali zakat: Vsak musliman, ki to zmore, naj bi namenil 1/40 letnega dohodka pomoči potrebnim. Gre za nekakšen socialni sistem islama, kajti muslimani s tem izražajo svojo odgovornost do soljudi v družbi. Zavedajo se, da bodo lahko že naslednji dan oni potrebni pomoči. Tako dobljen denar zbirajo določene dobrodelne organizacije, ki ga dodeljujejo pomoči potrebnim. Enomesečni post ali saum: Muslimanski post je bolj poznan pod imenom Ramadan. Takrat muslimani med sončnim vzhodom in zahodom ne uživajo hrane, ne pijejo, ne kadijo, nimajo spolnih odnosov in naj ne bi smeli imeti niti pregrešnih ali slabih misli. Med postenjem naj bi ljudje občutili, kar čutijo revni ljudje, ki nimajo za vsakodnevno hrano. Ramadan je čas, ko naj bi se ljudje obrnili vase, razmišljali o sebi, o problemih in bili bolj povezani z družino. To je tudi čas za učenje Korana, samodiscipline in dobrodelnosti.

20

Romanje v Meko ali hadž: Največja želja vsakega muslimana je, da bi vsaj enkrat v življenju romal v Meko in obiskal svetišče Kabo. Meka je sveti kraj muslimanov in svetišče Kabo naj bi zgradila Abraham in njegov sin Ismail. Romanje v Meko poteka v zadnjem, dvanajstem muslimanskem mesecu in takrat v Meko potuje letno 3 milijone vernikov. Gre za skoraj mesečno romanje in med tem časom obiščejo tudi druge pomembne kraje v bližini. Vernikom, ki opravijo hadž, se izbrišejo vsi dotedanji grehi. Romanje lahko opravijo tudi v drugem obdobju, vendar je tako romanje vredno manj in se imenuje mali hadž. ŠIIZEM Kmalu po Mohamedovi smrti pride do delitve islama na dve ločini – večinske sunite in manjšinske šiite . Prvotno je šlo predvsem za spor glede Mohamedovega nasledstva. Šiiti (šiat Ali – Alijeva stranka) so trdili, da morajo biti nasledniki Preroka izbrani med njegovimi družinskimi člani, suniti pa so menili, da mora biti kalif tisti, ki lahko najbolje zaščiti vse muslimane (torej neki sposobni vladar, neodvisno od sorodstva). Prvi trije kalifi (Abu Bakr, Omar in Osman) niso bili v sorodstvu z Mohamedom. Šele četrti kalif je postal Ali, Mohamedov bratranec in zet (poročen s Fatimo), pa še to samo za kratko obdobje (656-661). Ob Alijevi smrti pride do jasne delitve na sunite, ki so podprli novega kalifa Moavijo (začetnik Omajadske dinastije iz Damaska) in na šiite, ki so usmerili vse upe v Alijevega sina Hasana, vendar je ta kmalu umorjen. Ne dolgo za tem pa umorijo še brata Huseina, njegove tovariše in več članov njegove družine. Ta tragična usoda Alijevega rodu je iz šiitov naredila gibanje mučenikov, iz Alija pa simbol za pravične in šibke, ki jih zatirajo močnejši. Šiiti ne interpretirajo Korana dobesedno , saj po njihovem vsebuje mnoge skrite pomene. Korana ne more vsak interpretirati. Za doumetje božjih skrivnosti je potreben človek, ki je hkrati duhovni dedič in navdihnjenec, ki je zmožen speljati uvid v besedilo na raven, na kateri je njegov smisel resničen. Skratka, potrebna je avtoriteta imama ali vodnika, ki je za duhovno skupnost tisto, kar je srce za človeški organizem. Cikel prerokov je za šiizem sklenjen . Mohamed je bil zadnji od prerokov, ker pa je Mohamed zadnji med preroki oziroma 'pečat prerokov', ne bo za njim nobene nove 'postave'. Ostali preroki, ki se

21

lahko po pomembnosti kosajo z Mohamedom, so bili Adam, Noe, Abraham, Mojzes in Kristus. Ampak za šiizem je konec prerokov šele začetek resničnega prijateljstva z bogom, ki poteka pod vodstvom imamov (imam – duhovni vodja, vodnik). Imam je duhovni vodja človeštva, prijatelj boga. Znotraj šiizma zavzemajo imami posebno mesto, še posebej pa je simbolična delitev na dvanajstiški in sedmiški šiizem (izmailizem). Število dvanajst simbolizira popolnost . Vsi imami – v dvanajstiškem šiizmu je priznanih dvanajst – so ena sama in ista Luč (nur), ponazarjena v dvanajstih osebah, oziroma Dvanajsterih. V dvanajstiškem šiizmu je pomembna vloga t. i. skritega imama, al-Mahdija, ki je v sedanjem času trenutno zakrit. To, ali se bo ta Mahdi res prikazal ali ne, je nepomembno. Prihod al-Mahdija ni dogodek, ki bi se nekega dne nenadoma zgodil, je nekaj, kar se dogaja iz dneva v dan v zavesti vernih šiitov. ZARATUSTRIJANSTVO (ZOROASTRIANIZEM) To vero je utemeljil prerok Zaratustra ali Zoroaster, ki naj bi živel v stari Perziji okrog leta 600 pr. n. š., po nekaterih domnevah celo mnogo prej, okrog leta 1500 pr. n. š. Privrženci te vere so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150.000 parsov. Po Zaratustru je bil svet prvotno popoln, pozneje je postal bojišče za spopad med silami dobrega in zla. Bog (Ahura Mazda, imenovan tudi Ormuzd) je izvor vsega dobrega, medtem ko prihaja zlo od uničevalnega duha (Ahriman oz. Angra Mainju). Ljudje se morajo odločiti med dobrim in zlom. Tisti, ki živijo dobro in preprosto, bodo prišli v nebesa in se združili z bogom; tisti, ki bodo izbrali zlo, bodo prišli v pekel. Zaratustra je predvideval, da se bo nekoč ta boj končal in svet bo ponovno postal popoln. Čistost je v zaratustrijanstvu zelo pomembna. Izogniti se je treba vsaki obliki razpadanja, kot npr. rji. Razpad telesa po smrti velja za trenutno zmago zla. Zemlja se ne sme onesnažiti s pokopavanjem mrtvih in tudi upepelitev ni mogoča zaradi svetosti ognja. Mrtve je treba imeti ločene od živih. Zato parsi, če je le mogoče, izpostavijo trupla na »stolpe tišine«, da ptice plenilke požrejo meso, medtem ko oni molijo v bližnji stavbi. Kosti pozneje pokopljejo.

22

V Iranu večina zaratustrijancev biva v Yazdu (okrog 17.000). Svete obrede opravljajo v templju ognja, pokojne pa ne izpostavljajo več stolpom tišine, saj je to dandanes prepovedano. BAHAIZEM To je nova vera, ki ima svoj začetek v Perziji v 19. stoletju. Mirza Ali Mohamed, znan kot »Bab« (»vrata« k resnici), je napovedal, da ga bo nasledil velik prerok. Imenoval se je Bahaullah , kar pomeni »božja slava«. Živel je od 1817 do 1892 . Za bahaiste je zadnji in najpomembnejši v vrsti prerokov, ki vključujejo Adama, Mojzesa, Krišno, Budo, Zaratustra, Kristusa in Mohameda. Bahaullah se je imel za rešenika in je veroval v božjo voljo, da bi s svojimi nasledniki združil človeštvo z uskladitvijo vseh svetovnih ver. Na svetu bi nastalo novo obdobje, ki bi prineslo mir in pravico ter odpravilo verske in rasne predsodke. Najsvetejša knjiga vsebuje Bahaullahove zakone in obravnava vse vidike vedenja v zasebnem in javnem življenju. Bahaistični zakoni zahtevajo obvezno molitev, post in izogibanje alkoholu. Zelo priporočajo poroko. Kadar se danes na konferencah sestanejo bahaisti, iz različnih verskih in kulturnih okolij, razpravljajo o zakonih in zadevah, kot je svetovna enotnost. Bahaisti v Iranu so trpeli zaradi preganjanja muslimanskih vladarjev. Privrženci te vere živijo po vsem svetu in njihovo število je naraslo nad tri milijone. Upravno središče bahaizma je v Haifi v Izraelu, kjer je pokopan Bab. Bahaullah jo je večkrat obiskal. Danes je to romarski kraj.

23