Aškerčevi asi 2022

KLEMEN KOVAČIČ

Klemen Kovačič je študent AGRFT in v prvi vrsti moj brat. Kot brat je zelo pozoren, prijazen, izjemno duhovit in tudi zvit. Oboţuje umetnost, kakršno koli, od glasbe do filma in seveda gledališča. Trenutno se ukvarja s projektom Pojedina pri Trimalhionu po motivih Petronijevega Satirikona v Slovenskem mladinskem gledališču. Upam, da vam bom omogočil majhen vpogled v tega zanimivega človeka. Ker si igralec, te seveda moram vprašati, kaj naredi dobrega igralca? Mislim, da ni recepta. Gotovo je to poklic, ki zahteva predanost, radovednost in določeno odprtost, intenzivno ukvarjanje s sabo. Če so ti te lastnosti blizu same po sebi, bi jih morda lahko imenovali talent, a v resnici je potem potrebnega predvsem veliko dela. Moraš si prizadevati biti občutljiv za vsebine, s katerimi se ukvarjaš. Marsikaj

se te dotakne osebno, operiraš z lastnimi čustvi, s strahovi, hrepenenji ... in vse to je potem nemalokrat podvrţeno neki zunanji oceni, kar ni vedno lahko sprejeti. Sploh, kadar nisi (dovolj) dober. Morda dobrega i gralca še najbolj naredi ljubezen do tega poklica, vera v to, da ima tvoje početje smisel. In tako je najbrţ tudi pri vseh ostalih poklicih. Kakšne so tvoje najljubše vloge (stranske, glavne, fizične …)? Ravno pred kratkim je soigralka v improvizaciji na vaji na enako vprašanje odgovorila preprosto: glavne. V tem se mi je zdela izredno iskrena in duhovita. Kakorkoli obrneš, je glavna vloga tista, ki si jo navadno najbolj ţelimo. Ne samo zaradi dodatne pozornosti/pomembnosti, ampak predvsem zaradi vsega, ka r ponuja. Glavna vloga je načeloma tudi največja, z njo dobiš največ »materiala«. Seveda, kipar lahko izdela vrhunski kip iz pol kilograma gline, a nekaj povsem drugega je, če ima na voljo eno tono gline. S tako količino ima več moţnosti za razvoj, za učen je nečesa novega, konec koncev tudi več prostora za napako. Seveda pa po drugi strani obstaja nevarnost, da ti tako obseţnega materiala ne uspe v celoti zajeti, da se v njem izgubiš ...

53