Aškerčevi asi 2022

ŠPORT IN JAZ

Odkar pomnim, sem v stiku s športom. Moj prvi vzpon v hribe je bil v nahrbtniku za nošenje otroka na očetovem hrbtu. Seveda se tega ne spomnim, vendar pa se je s tem začelo. Sem človek akcije in ljubiteljica občutka adrenalina ter ekstremnih športov. Oboţujem hribe, plezanje, odbojko in igre z ţogo, hokej, surfanje, veslanje, kolesarjenje ... pa vendar je pri rosnih petih letih prevladal smisel za glasbo in ples. Takrat so me starši vpisali v plesno šolo. S plesom sem se ukvarjala 8 let (seveda hribov in drugih športov nisem pozabila), a sem ugotovila, da se v plesu premalo “dogaja”. Še vedno oboţujem ples in plešem za zabavo, vendar je napočil čas za nekaj novega ... Tudi moja starša sta se resno ukvarjala s športom, toda njuni karieri so zaključile poškodbe in tudi ljubeze n do najstniškega ţuranja ter zabav. Oče je bil oz. je še vedno baseballist, vendar me ta šport ni zares navdušil ... odigramo kakšno igro ali si podajamo ţogico, vendar se nikdar nisem ţelela vključiti v ta šport profesionalno. Ker je bila mati članica odbojkarske reprezentance, je bila to moja prva zamisel … po prvem treningu sem bila navdušena in sem se odločila, da bom nadaljevala z odbojko. V tistem tednu smo obiskali prijatelje na reki Krki, kjer je bil organiziran tudi spust s kajaki. Veslanje po reki me je tako prevzelo in navdušilo, da odbojka zame ni bila več opcija. Tako se je torej začela moja kajakaška kariera. Takoj ko je bilo mogoče, sem se vpisala v štirinajstdnevno kajak šolo, po kateri sem se začela udeleţevati rednih treningov. Ne le da smo se s sotekmovalci zabavali in uţivali v druţenju, uţivali smo in še vedno uţivamo na sveţem zraku in v stiku z naravo, kar se mi zdi ena boljših stvari pri tem športu. Disciplina, ki sem se ji sprva posvetila, je slalom na divjih vodah. Moj cilj je bil, da se uvrstim v slovensko reprezentanco, vendar so se stvari kasneje drugače obrnile.

»Spoznaj samega sebe.«

Sedem modrih

49