Aškerčevi asi 2022

KDO SEM, KAJ POČNEM?

Intervju s pisateljico Natašo Konc Lorenzutti

Od kod črpate navdih za pisanje? Nenehno opazujem, berem, pozorna sem na vse, tudi zelo drobne pojave v svojem okolju in v odnosih. Najbolj pa me navdihuje branje. Kadar preberem odlično knjigo, si ţelim, da bi znala tudi sama napisati kaj takega. Iz doţivetih bralnih izkušenj izpeljem svoje zamisli. Zakaj pišete, kaj je namen pisanja? Ali je pisanje samo tisto, kar vam je všeč? Pisanje je zame poklic in poslanstvo. Mislim pa, da mora človek, če hoče resnično ţiveti svoje

pravo poslanstvo, s tem prispevati v dobro skupnosti, ne zgolj v dobro samemu sebi. Hobije, konjičke, ima človek večinoma zase, poklic pa mora biti vgrajen v mozaik sveta in druţbe.

Nekoč ste bili igralka. Mislim, da je bil to pomemben del vašega ţivljenja. Ali vam je ţal, da ste odšli? Ali bi se radi vrnili v gledališče ali pisali igre za gledališče? Gledališče imam še zmeraj zelo rada, ne pa tudi vsega, kar se v gledališču počne. Odšla sem zato, ker mi je delo v kolektivu, kjer je bilo treba verjeti celo v ideje, ki so mi bile tuje in zoprne, prestopilo rob mojega dostojanstva. Odšla sem tudi zato, ker sem bila takrat mlada mamica in so me otroci potrebovali. Če delaš v gledališču, greš vsak večer od doma. Vaje so zjutraj in zvečer, kadar nimaš predstav. Drugače imaš zvečer predstave. Potem sem štirinajst let poučevala gledališče na umetniški gimnaziji. Predlani sem odšla tudi od tam. Zdaj sem polno samozaposlena kot pisateljica. Še vedno bi bila pripravl jena odigrati vlogo v uprizoritvi, v katero bi res verjela.

45