Aškerčevi asi 2022-23

in nemoči, dosegel vse. Na klubski ravni. Tudi z Argentino je sicer osvojil kakšno trofejo. Ampak vedel je, česa si želi. In v Katarju se je spet prikazal njegov pravi obraz. Spet se je prikazala lakota, ki jo je v veliki meri kazal pred morda 10 leti. Spet je prikazal, zakaj ga mnogi (vključno z mano) nazivajo z najboljši igralec vseh časov. Prefinjene podaje, siloviti šprinti, ob katerih se vsaj trije nasprotni branilci znajdejo na tleh, nevarni streli, celo zavzeta igra v obrambi ... Vse to je prikazal Argentinec. Ampak ni bil edini. Bil je osrednje ime, da, ampak nič manj pomembni kamenčki v mozaiku so bili tudi drugi “Gauči”, ki so se krvavo borili na terenu in pustili dušo na vsaki tekmi. Lahko bi rekli, da so igrali za Maradono. Lahko bi rekli, da so igrali za Messija. Ampak v resnici so igrali zase in za svojo domovino. Nihče izmed njih si ni nič manj želel pokala kot soigralci, s katerim je stal z ramo ob rami, medtem ko je po katarskih stadionih odmevala argentinska himna. Koliko objokanih obrazov smo videli, tako med nogometaši kot tudi med navijači med državno himno. Res, igranje za domovino v vsakemu izmed nas vzbudi čustva, za katera lahko človek hitro pozabi, da jih sploh ima. Toda ko nekdo zmaga, drugi izgubi. In prav to so na lastni koži občutili francoski nogometaši. Svetovnih podprvakov ni bilo videti nikjer na igrišču vse do 78. minute, ko je za njih prišla odrešitev, ki se sliši na ime Kylian Mbappe. Francoz je pošteno kravžljal živce Argentincem, ki so zagotovo že videli svoje roke na pokalu. A veselili so se prehitro. Malce jim je popustila zbranost in Francoz je pičil kot kobra. Z dvema goloma v rednem delu in enim v podaljšku je poskrbel za dramatičen zaključek. Čeprav ta tekma zagotovo ni bila za tiste bolj šibkega zdravja, se je na koncu sreča nasmehnila Lionelu Messiju. In po mojem mnenju Argentinec ne bi mogel na boljši način še enkrat znova dokazati, zakaj je številka 1. Oskar Veron Kapelj, 3. b

81