Aškerčevi asi 2022

ASI AŠKERCEVI Š

GLASILO DIJAKOV GIMNAZIJE ANTONA AŠKERCA

ŠOLSKI CENTER LJUBLJANA 2021/22

1

Aškerčevi a si, glasilo dijakov Gimnazije Antona Aškerca

Šolski center Ljubljana Aškerčeva 1, 1000 Ljubljana

Letnik 2022 Januar

Elektronski naslov: askercevagim@guest.arnes.si

Glavni in odgovorni urednik: Zdenka Moţe Jedrejčić

Jezikovno pregledala: Tatjana Špur

Uredniški odbor: Manuela Rigler, Tatjana Špur, Vlado Pirc

Naslovnica in hrbtna stran: Varja Turk, 4. a in Zala Potočnik, 3. b

Oblikovanje in priprava za tisk: Vlado Pirc

Tisk: DTS studio

Zala Potočnik , 3. b

2

Kaja Siard, 3. a

3

VSEBINA

UVODNIK .............………… .. ….................................………. .........5

BILI SMO VAŠI ....................................... ..........……….…… ..........7

DEJAVNI SMO ............................…………..................……. .... … 25

KDO SEM, KAJ POČNEM............................................…….. ......47

POEZIJA............................................................................................67

RAZMIŠLJAM O S SVJO GLAVO.................... ................……. ..35

TO JE BIL NAŠ DAN......................................................................93

STRPNOST.....................................................................................107

KO NISMO V ŠOLI ......................................................................113

4

UVODNIK

Ponovno se vam v branje ponuja šolsko glasilo AŠKERČEVI ASI, ki nastaja že od leta 2000. Kljub občasnim prekinitvam izdajanja kljubuje času in tke zgodbe o življenju, delu in zanimivih dogodkih na Gimnaziji Antona Aškerca. Glasilo je obogateno z zapisi, s sestavki, z ilustracijami, s slikami, z razmišljanji in intervjuji »aškerčevih asov«. Ob prebiranju nas prevzame posebno razpoloženje, saj se za imeni dijakinj in dijakov da slutiti veliko skritega dela in prizadevanj profesorjev uredniškega odbora. Njihov trud je poplačan z zadovoljstvom in iskrivimi, samozavestnimi pogledi, ko v njihovih rokah in pred njihovimi očmi nastajajo pogumni koraki v svet znanja. Pisanje mladim omogoča osebno rast, spodbuja samozavest, radovednost in sprostitev.

In kot je zapisal John Ruskin :

»Največja nagrada za vložen napor ni tisto, kar za opravljeno delo dobimo, pač pa tisto, kar ob njem postanemo.«

Ravnateljica Zdenka Može Jedrejčić

5

Zala Potočnik, 3. b

6

BILI SMO VAŠI

NINA JENKO

Bivša dijakinja naše gimnazije, študentka japonščine in angleščine Gimnazijska leta Gimnazijo sem končala pred dvema letoma, torej 2019. Ta šola ni bila moja prva izbira, ampak zdaj, ko pomislim nazaj, sem srečna, da sem pristala tu. Definitivno nekaj edinstvenih izkušenj, ki jih ne bi dobila drugje, in čeprav se spominjam gimnazijskih le t kot teţavnih, sem hvaleţna za vse, česar sem se naučila. Prijatelji so bili kar pomemben del, ja. Nismo imeli likovnega kroţka, zato sva s sošolko risali in se pogovarjali o umetnosti v zadnji klopi, to je bilo

zabavno - ne pri slovenščini, seveda, tam to ni bilo moţno, ampak pri kemiji ... in preden kdo kaj reče, pri kemiji sem imela 4. Zelo mi je bilo tudi všeč, ko smo imeli dramski kroţek in Šilo (Šolska impro liga). Preden sem prišla na šolo, sploh nisem vedela, kaj je Šila. Priporočam vsem, zelo dob er kroţek - in tudi šteje k obšolskim dejavnostim za vse tiste, ki jih nimate. Matura O, ne, matura! Višek mučenja človeške duše. Imela sem popravna izpita iz matematike in slovenščine in sploh nisem mogla iti na spomladanski rok, ampak šele na jesenskega. Zaradi tega naslednje leto nisem mogla iti študirat. Kaj bi svetovala mlajšim učencem? Matura ni hec! Učite se, ne imejte popravnih izpitov, stisnite zobe za maturitetno leto in vse ostalo, kar pride, ne bo tako hudo kot to. In pa: ne pustite, da vam kdorkoli pove, kako ţiveti svoje ţivljenje. Tudi če vaše odločitve niso všeč nikomur, če lahko ob koncu rečete sami sebi, da ničesar ne obţalujete, je to ţivljenje dobro ţiveto. Zakaj je to pomembno sedaj, ko ste v gimnaziji,

7

čeprav zveni bolj kot nasvet za ţivljenje? Ker se odločate o toliko stvareh: študij, sluţba, identiteta ... ostanite zvesti sebi. Vpis na fakulteto Lansko leto sem se vpisala na dvopredmetni študij anglistike in japonologije, a mi ni uspelo priti na japonologijo, zato sem za tisto leto bila samo na enopredmetni anglistiki. Razmišljala sem ţe, da bi samo dokončala anglistiko in pozabila na japonščino, ampak enopredmetna anglistika mi ni bila všeč, zato sem študij zamenjala, čeprav me je to stalo študijskega leta. In mi je uspelo! Končno sem na študiju, ki mi je všeč, sicer kot brucka pri 21 - ih, ampak nekdo mi je nekoč rekel, d a je vseeno, koliko časa traja; če pridem tja, kamor res ţelim, je vredno. Japonščina je zanimiv jezik. Struktura je popolnoma drugačna, pismenke so zanimive in lepo zveni. Angleščina je za zraven, da imam več moţnosti pri zaposlitvi, konec koncev je treba razmišljati tudi o tem. Mislim, da ima vsak jezik svoje teţave - slovenščina ima sklone, nemščina spole, angleščina nemogočo izgovorjavo glede na zapis ... japonščina pa ima zapleten sistem pisanja. Osebno imam raje tisoč kanji (pismenke, ki izraţajo poje m, primer: 天 ) kot tisoč nepravilnih glagolov. Japonščina ima dva nepravilna glagola. Dva! Pri študiju je največja teţava hitrost učenja; do konca tega leta moramo biti na jezikovnem nivoju A2, na koncu naslednjega B2 in na koncu tretjega C2. Sem še prvi letnik, tako da od nas ne pričakujejo, da znamo veliko prebrati. Za vajo si lahko izposodimo otroške knjige, ker imajo te preprostejša zapis in slovnico. Toda tudi te je teţko razumeti, se moram kar potruditi, toda s slovarjem gre. Delo na fakulteti in delo na gimnaziji Največja razlika je, da se učim, kar mi je všeč. Veliko bolj sem motivirana za japonščino , kot sem bila za fiziko. Tudi to, da sem v krogu ljudi, ki imajo podobne interese kot jaz, me spodbuja pri študiju. Ur pouka je veliko manj, ampak se vseeno ne počutim, kot da imam veliko prostega časa, saj se učim več kot v gimnaziji. Mislim, da so moje ocene zdaj veliko bolj odvisne od vloţenega dela. Ni manj učenja, je pa laţje na veliko načinov, ki jih niti ne vem pojasniti.

8

Moj prosti čas Imam kar veliko hobijev. Risanje seveda, imam pa rada tudi videoigre, branje različnih ţanrov literature in Dungeons&Dragons; če ne poznate - je odlična igra za druţenje. No, ne slikam ravno v tradicionalnem pomenu besede. Slika, ki sem jo narisala za Never let me go, je bila narejena digitalno na grafični tabli. Za tekmovanje sem izvedela od profesorice na faksu. Potem ko sem končala izpite, sem imela dovolj časa, da preberem knjigo in nekaj narišem. Mislim, da mi sporočila ni treba razlagati, upam pa, da je vsem ti stim, ki ste prebrali knjigo, všeč.

»Never let me go«

9

Prihodnost V preteklosti sem se zelo »sekirala«, ker nisem vedela, kaj hočem, še posebej, ker me je zanimalo toliko stvari naenkrat - še vedno me - ampak zdaj bolj razmišljam o tem, kar hočem v trenutku, in ne razmišljam o tem, ali bo zanimanje za to kdaj izginilo ali ne. Kar je pomembno zdaj, je, da študiram nekaj, kar je lahko moja kariera, a to ne pomeni, da je to edina pot zame. Marsikaj se lahko še zgodi in imeti dodatna znanja nikoli ni slaba stvar.

Kako sedaj razmišljam Torej, sedaj razmišljam popolnoma drugače, kot sem, ko sem začela gimnazijo šest let nazaj. Bila sem depresivna, polomljena, pod stresom in osamljena. Skozi čas se je vse to spremenilo, a za premagovanje vsega sem potrebovala veliko truda. Nič ne pride zlahka, a s časom se vsi spreminjamo. Če so me takrat ljudje vprašali, ali sem srečna, sem odgovorila, da sem, ker mi fizično nič ni manjkalo. Nisem bila srečna. Fizične stvari ne osrečujejo. Zdaj sem zares srečna in ničesar ne obţaluj em.

Kdor ţeli slediti Nini: instagram @JenyNux

10

Nina Jenko

11

Nina Jenko

Nina Jenko

12

ANKA GRMEK

B ivša dijakinja naše gimnazije, maturirala leta 2015 Moje ime je Anka in sem bivša dijakinja gimnazije Antona Aškerca. Leta 2011 se je začela moja gimnazijska pot, ki je bila polna zanimivih, veselih, napetih, stresnih in včasih tudi ţalostnih trenutkov. Velikokrat se spomnim na (skoraj) brezskrbna leta, preţiveta v druţbi super sošolcev.

Nasveti niso ravno moja odlika, veliko raje jih poslušam, kot dajem, vendar bi dijakom vseeno svetovala, naj dobro premislijo o izbiri študija. Morda se ti takrat zdi, da je pred tabo še veliko časa, vendar se kmalu izkaţe, da je izbira študija ena pomembnejših odločitev v ţivljenju.

Jaz sem svoj študij nadaljevala na Fakulteti za druţbene vede (kljub šalam, ki so znane zagotovo vsakemu srednješolcu). V tretjem letniku svojega študija sem se odločila za Erasmus izmenjavo. Izbira je bila teţka, moja ţelja pa je bila čim več časa preţiveti v tujini. Za leto dni sem se odpravila v Španijo na študij sociologije. Odločila sem se za manjše mesto na severozahodu drţave (blizu mesta Santiago de Compostela), imenovano La Coru ñ a.

» Č lovek brez smisla za filozofijo gre skozi ž ivljenje ujet v predsodke, izhajajo č e iz zdravega razuma.« Bertrand Russell, 1872 – 1970

13

Na izmenjavo sem se odpravila brez znanja jezika drţave (čeprav so predavanja potekala v španščini) – najhujša posledica neznanja jezika je kar nekaj anekdot iz tega obdobja na moj račun. Prvi šolski dan sem prišla pred fakulteto in pred vhodom so se zbirali študentje. Pri vzpenjanju po stopnicah sem nekako uspela pohoditi svoje dolgo krilo in skoraj izgubila sprednje zobe pred celo množico ljudi. Rahlo v zadregi sem komaj našla predavalnico, kjer je potek alo prvo predavanje tega študijskega leta , in se usedla v zadnjo klop. Ti šment, pa ravno prvo predavanje je moral predavati (edini) profesor, ki ni znal niti besede angleško. Ob vstopu v predavalnico nam je namenil nekaj besed (še danes ne vem kaj), ko so kar naenkrat vsi v predavalnici pogledali nazaj, avtomatično sem glavo čez ramo obrnila tudi ja z. Pa se je izkazalo, da za menoj ni bilo nikogar in so bile besede namenjene meni. Profesorju se je zdela odlična ideja, da se prav vsak sošolec v predavalnici predstavi tuji sošolki in ji obenem pove kaj o zadnji knjig, ki jo je prebral. Gesta sama po sebi zelo lepa, a kaj, ko nisem razumela niti besede in sem se naslednji dve uri na vse pretege trudila ohranjati vtis, da razumem, kaj mi razlagajo. Erasmus izkušnjo priporočam res vsem, ki jih srečam. E no leto v tujini je zagotovo dobra preizkušnja in predvsem priloţnost. Jezikovna ovira me je prisilila v učenje jezika – moja španščina po treh letih je še vedno v odličnem stanju. Le kako ne bi bila, če pa je moje učenje španščine potekalo na rahlo komičen način. V dopoldanskem času sem na predavanjih poslušala razlage socioloških teorij v zapletenih in učenih izrazih v španščini. Po končanih predavanjih pa sem hitela na tečaj španščine, kjer sem se učila imena barv in štetja do deset . Sama se sicer ne mo rem ravno pohvaliti z običajnimi izkušnjami, ki jih slišimo od drugih udeleţencev, saj sem eno leto v Španiji več kot na zabavah preţivela v knjiţnici. V tem času sem ugotovila, kaj si zares ţelim delati v ţivljenju, in zato je po končani diplomi sledila m enjava smeri študija. V gimnaziji učenje na trenutke res ni bila moja najljubša dejavnost. Podoben odnos do učenja se je nadaljeval tudi na faksu – dokler nisem prišla v Španijo in sem bila prisiljena v učenje vloţiti veliko več časa kot moji sošolci. Kar naenkrat je mednarodno okolje v mojih očeh dobilo prav poseben pomen. Svoje interese sem usmerila v raziskovanje diplomacije, mednarodnih odnosov in svet tujih jezikov.

14

Trenutno govorim tekoče angleško in špansko, učim pa se še rusko, italijansko, nemško in češko. Znanje jezikov je v današnjem svetu zelo pomembno, zato svetujem dijakom, da vseeno malo potrpijo in se res dobro naučijo tiste nepravilne glagole in spregatve. Med študijem sem bila aktivna v študentskih društvih, sodelovala pa sem tudi pri proj ektih v okviru fakultete. Opravljala sem različna študentska dela, ki so mi prinesla raznovrstne izkušnje in mi omogočila številna potovanja. To študijsko leto zaključujem drugi letnik magistrskega programa Mednarodne in diplomatske študije. Učim se veli ko raje kot pred nekaj leti, stvari me zelo zanimajo, poleg tega pa imam enkrat za spremembo pred seboj cilj, kar naredi pot veliko laţjo. Poleg tega delam kot projektni vodja pri podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nepovratnih sredstev za podjetja. De lo je zelo raznoliko ter zanimivo in zagotovo prinaša bogate izkušnje na različnih področjih. V okviru predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije sem kot študentka delala na Ministrstvu za zunanje zadeve. Načrtov za prihodnost imam veliko. Skoraj vsi vključujejo vsaj nekaj let dela v tujini. Januarja se za pet mesecev ponovno odpravljam na Erasmus izmenjavo, tokrat v Prago. Po končanem magisteriju pa bom videla, kam in kako me bo zanesla radovednost. Ob tej priloţnosti se zahvaljujem profesorjem na Gimnaziji Antona Aškerca, ki so se v naših najbolj razigranih letih trudili, da bi nam predali čim več znanja. Vesela sem, da sem spoznala svoje sošolce in z nekaterimi obdrţala tesne stike. Vsem dijakom pa ţelim, da bi kar se da dobro izkoristili vsako priloţnost za nabiranje novih znanj ter študentsko ţivljenje na sploh.

»Kdor stopi v isto reko, mu pritekajo druge in zmeraj druge vode.« Heraklit, 535 –470 pr. n. št.

15

Varja Turk, 4. a

16

KATJA SVETEK

Bivša dijakinja naše gimnazije

Spomini na dijaška leta Po končani osnovni šoli sem se odločila za nadaljevanje šolanja na Gimnaziji Antona Aškerca. Spomini na gimnazijska leta so eni najlepših, saj sem spoznala prijatelje, s katerimi smo še danes v tesni h stikih. Skupaj smo se udeleţili vsake ekskurzije, ki nam je bila na voljo, tako smo obiskali Toskano, Pariz, Krakov, Salzburg, Dunaj … Še posebej pa mi je ostala v

spominu Stara Lubovna, kjer se nas je peščica dijakov udeleţila jezikovne izmenjave. Vseka kor so mi najbolj v spominu ostala vsa šolska in obšolska druţenja s sošolci. Čas gimnazije je čas, v katerem se človek najbolj oblikuje. To je čas, v katerem smo obkroţeni s sošolci s popolnoma drugačnimi interesi in cilji v ţivljenju. V času študija so ti interesi sošolcev in naši interesi precej bolj podobni in stremimo k podobnim ciljem. Zato je gimnazija tako zanimiva, saj smo na kupu vsi - druţboslovci, naravoslovci, umetniki … Največja razlika med gimnazijskimi in študentskimi leti je svoboda pri razpolaganju s časom. Moja izkušnja z gimnazijo Antona Aškerca je bila super. Bi pa vsem dijakom svetovala, naj zauţijejo vso ponujeno znanje. Ogromna razlika med gimnazijo in fakulteto je v tem, da nam je na gimnaziji znanje ponujeno na pladnju. Na fakulteti je potrebno vloţiti veliko več dela, da se dokoplješ do znanja. Vsekakor pa veliko pripomorejo predhodni temelji, ki jih postavimo v srednji šoli. Študij v Mariboru Od nekdaj sem imela ţeljo izkusiti tisto pravo študentsko ţivljenje, bivanje v študent skem domu, stran od domačega kraja. Ker sem iz okolice Ljubljane, je to pomenilo, da moram na študij v drugo univerzitetno mesto. Tako sem se vpisala na študij Kemijske tehnologije na Univerzi v

17

Mariboru. Prehod z gimnazije na fakulteto je bil zame precej naporen, novo okolje, novi ljudje, predvsem pa ogromno pomanjkanje potrpljenja za učenje. Razlika med učenjem na gimnaziji in fakulteti je velika, na fakulteti si prepuščen samemu sebi, in v kolikor nimaš ţelje po znanju, se hitro izgubiš v visokošolskem sistemu. Po končanem študiju na prvi stopnji sem se odločila, da me morda bolj kot kemijsko inţenirstvo zanima kemija sama, zato sem magistrski študij nadaljevala na programu Kemija. Vesela sem, da sem pridobila znanje tako z inţenirske plati kemije kot kemije same in tako osvojila perspektivi obeh disciplin. V kolikor bi se ponovno odločala za smer študija, bi šla po isti poti. Trenutno sem tik pred zagovorom magistrskega dela in se s teţavo poslavljam od študijskega ţivljenja, predvsem pa od akademskega ra ziskovanja. Na fakulteti sem imela priloţnost spoznati ljudi z enakimi interesi in cilji v ţivljenju. Veliko smo se naučili drug od drugega in si zato postavili vsako leto nov, malenkost višji cilj. S študijem v Mariboru sem izredno zadovoljna in bi se vse kakor še enkrat odločila enako. Razlika med fakulteto in srednjo šolo Če se odločiš za študij na podlagi svojih zanimanj in ţelja, se odnos do učenja na fakulteti izjemno spremeni. Spekter znanja se usmeri na ţeleno področje in se poglobi. Lahko bi rekli , da na fakulteti vsak >>zakaj in kako<< dobita svoj odgovor. Spoznaš, da nisi prisiljen v učenje, ampak imaš ţeljo razumeti in znati. Študij omogoča tudi veliko obštudijskih dejavnosti, različnih projektov v sodelovanju z industrijo in drugimi institucijami. Projekti so mnogokrat interdisciplinarni, na tak način se ţe med študijem spoznavaš z razmišljanjem in delovanjem študentov z drugih fakultet – bodočih sodelavcev. Sama sem sodelovala pri projektu Po kreativni poti do znanja v sodelovanju s podjetjem Afrodita. Preizkušali smo ekstrakte različnih naravnih učinkovin za analizo antimikrobne učinkovitosti v kozmetičnih izdelkih. Sodelovanje pri projektu študentom prinese ogromno: nova znanja, nova spoznanja, naučiš se dela in sodelovanja znotraj skupine, p redvsem pa te naučijo samostojnosti ter odgovornosti za svoje delo. Ţelela sem si spoznati delovanje inštituta, zato sem se odločila za magistrsko nalogo, ki je zahtevala izvedbo eksperimentalnega dela na Institutu Joţef Stefan in na Kemijskem institutu v Ljubljani. To je odločitev, ki jo priporočam vsem študentom. Opravljanje zaključnega dela na institutu ali v industriji potegne študenta iz cone udobja. Na takšen način spoznaš raziskovalno delo, samostojno sprejemanje odločitev in predvsem spoznaš obilo nove raziskovalne opreme ter strokovnjake s področja. Takšno delo ti predstavi dejansko sliko, ki je mnogokrat precej drugačna od tiste, ki jo uspemo pridobiti na fakulteti.

18

Pot v tujino Po zagovoru magistrske naloge se konec decembra selim v Švico. Dobila sem izvrstno priloţnost za delo v mednarodnem farmacevtskem podjetju. Od nekdaj sem imela ţeljo po študiju/delu v tujini, in ker se nikoli ni izšlo z Erasmus+ izmenjavo, sem se odločila, da bom prvo sluţbo poiskala v tujini. V Švico se odpravljam kot pripravnica za 6 mesecev, v kolikor mi bo delo in okolje ustrezal o, pa bom tam ostala dlje časa. Zelo se veselim novega okolja, novih ljudi, predvsem pa novih izzivov tako na karierni kot tudi zasebno. Kje se vidim čez 10 let? Po izkušnji v Švici mi bo verjetno precej bolj jasno, kaj si ţelim doseči na področju karie re in akademskega dela. Morda ostanem v Švici, morda v iskanju sluţbe zakorakam čez meje Evrope, morda pa se vrnem v Slovenijo in tu vpišem doktorski študij. Trenutno si puščam vse moţnosti odprte, vsekakor pa se veselim novih znanj.

Taja Juvančič, 4. a

19

Varja Turk, 4. a

20

GREG MIRT

B ivši dijak naše gimnazije, ki je maturiral leta 2006, diplomirani fizioterapevt, magister poslovnih ved.

Zakaj Aškerčeva? Na gimnazijo Antona Aškerca sem se vpisal, ker nisem bil sprejet na drugo gimnazijo, vendar sedaj, za nazaj, bi vseeno še enkrat izbral Aškerčevo gimnazijo, če bi bila izbira srednja šola v Sloveniji. Moj prvi šolski dan Čakali smo pred razredi. Opazil sem prijatelja iz vrtca in upal, da bova v istem razredu. V novem razredu nisem od prej poznal nikogar.

Spomini na maturo Še posebej se spominjam ustnih izpitov. Ta del preverjanja mi je bil všeč. Profesor za matematiko me vpraša, zakaj nisem dobro prebral navodil, namreč naloga je zahtevala, da narišem 3 grafe v 3 različne koordinatne sisteme in to zelo, zelo natančno. Jaz sem 3 grafe narisal v 1 koordinatni sistem. Ko mi jezno odgovori, da je to popolnoma nenatančen grafični prikaz, mu jaz odgovorim, da če bi bila skica res tako nenatančna, potem on ne bi moge l videti, da je vse na sliki nenatančno. Ker pa sem naredil skico zelo natančno, je lahko profesor potem iz tega razbral, kako nenatančna je. Maturo sem naredil v 1. roku. Če pogledam nazaj Ko pogledam nazaj v leta svoje mladosti, v dijašk a leta, je potrebno razumeti neko dejstvo, ki zaznamuje vedenje vsakega dijaka. Naš prefrontalni korteks v moţganih se razvija do 25. leta, kar pomeni, da so naša dejanja v letih gimnazije ter nato študija velikokrat napačna in odraţajo neko stisko ter ţeljo biti drugačen, a hkrati ugajati in biti sprejet. Začelo se je spodbudno in rad sem zahajal v razred , poln pričakovanja in ţelje po odkrivanju ter spoznavanju novih prijateljev in šolskega znanja. Nekako ob koncu prvega letnika sem opazil, da

21

se svet ne vrti okoli mene in da je v razredu še vsaj 25 drugih interesnih skupin. Kmalu sem ugotovil, da so vrednote in morala vseh prisotnih na šoli v teoriji pri vseh enake, vendar pa so dejanja in ne besede pokazala, da bi bilo bolje, da bi odšel v internat v Devinu (Italija), kjer bi imel sošolce z vsega sveta. Ta ţelja, da sem v šoli obkroţen z različnimi narodi, se mi je uresničila v Švici mnogo let kasneje. Moja pot v Švico V Kantonu Neuchatel sem študiral hotel management. Moram p riznati, da sem tam zelo uţival med sošolci z vsega sveta. Najbolje sem se ujel z Rusi in s Pakistanci, najslabše pa z Nemci, Avstrijci in s Skandinavci. V internatu smo ţiveli kot v mehurčku; z zunanjim svetom nisem imel veliko interakcije, saj je šola zelo intenzivno strukturir ana; predavanja smo imeli od osme ure do pozno zvečer in francoščine nisem govoril. Kroţi pa anekdota o Švicarjih. Kako prepoznaš Švicarja na avtobusu? Pogledaš osebo, ki se ne smeje. Tudi podatek, da se je psihoterapija razvila v Švici (Jung) pove nekaj o tej federaciji. Nikoli ne bi ţivel v drţavah, kjer so prebivalci še bolj introvertirani kot Slovenci. Po študiju v Švici sem odšel v Portoroţ, kjer sem delal v hotelu Kempinski, ki ima 5 zvezdic. Nato sem odšel v Stoke Park v Anglijo, kjer sem bil butler angleški aristokraciji, ter nato v središče Londona v največji hotel v Evropi, Park Plaza Westminster Bridge, kjer sem delal ves dan, od jutra do večera. Če bi se navduševal nad Instagramom, bi v tistem času slike mojega profila krasile slike z znanimi igralci in s pevci. Od Lady Gaga, ki se je pretihotapila skozi staff entrance in jo je Sous Chef kregal, ker je mislil, da gre za klošarja, do zvezdnika serije Baywatch Davida Hasselhoffa pa Hulka Hogana in zvezdnikov filmov Hitri in drzni. Študij filozofije in zgodovine Na koncu gimnazije nisem vedel, kaj bi rad delal ali študiral. Doma sem sicer predlagal, da bi šel potovat okoli sveta, ampak se za to nismo odločili. Bili smo mala druţina in nismo imeli sorodnikov po vsem svetu kot Pakistanci. Na FF sem se vpisal iz preprostega razloga. Ker nisem imel veliko izbire. Uradno sem prišel do absolventskega staţa. Obupal pa sem ţe prvi dan. Ta kalvarija je trajala 5 let. Študij sem opustil, ker ni na trgu dela nobene perspektive. Kolegi iz zgodovine so še danes br ezposelni. Sam sem skočil z vlaka smrti in pogube pozno, a še vedno pravočasno.

22

23 Priporočam treniranje športa, najbolje judo. Prav tako bi vsem toplo priporočal ,da se izpišejo iz vseh socialnih omreţjih, ker so strupena za moţgane. To potrjujejo ra zne medicinske in psihološke študije. Prav tako pa se zavedajte, da drugi ljudje vlag ajo v vas, ko ste mladi. Pri 30 ali 35 redko komu uspe sprememba. Pa vendar: »The measure of people's intelligence is the ability to change«. Einstein. Študij poslovnih ved Za tem sem to popravil s študijem poslovnih ved, ki sem jih dokončal z magisterijem. Diplomiral pa sem tudi iz fizioterapije. Študij fizioterapije Študi ral sem resno, vsak dan 10 ur. Diplomiral sem z odliko prej kot v 3 letih. Tudi magisterij sem naredil z odliko v 2 letih na medna rodni poslovni šoli v Ljubljani z magistrsko nalogo: Razvoj fizioterapevtske klinike v Londonu. V drugem letniku študija zgod ovine je mami skoraj umrla zaradi ileusa. Gre za zaporo črevesja, ki je urgentno stanje. Od takrat sem obseden z medicino. Ker pa je bilo laţje študirati fizioterapijo oz. v Sloveniji medicine nisem mogel študirati zaradi slabega učnega uspeha v gimnaziji, sem študiral fizioterapijo v Mariboru. Po uspešnem pripravništvu in strokovnem izpitu sem se zaposlil v zdravstvenem domu, nato splošni bolnišnici, pot pa me je vodila do Varstveno -delovnega centra za osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, kjer sem zadolţen za fizikalno rehabilitacijo pacientov. Svoje delo opravljam srčno. Zakaj imam rad svoje delo Ker pomagam ljudem. Poglejte, vsak dan rešim kakšno bolečo ramo ali koleno. Motiviram ljudi, ki ne morejo hoditi, da naj vsaj poskusijo premakniti nogo ali roko. Spodbujam jih in sem z njimi, ko naredijo prve korake. Treba se je zavedati, da je treba tudi siliti, drugače bi vsako terapijo lahko zaključili po 10 minutah. Enkrat mi je pacient celo umrl, vendar sem mu nudil temeljne postopke oţivljanja, tako da je čez čas prišel k zavesti. Kaj svetujem mladim? Če vas zanima medicina, ne obupajte, če niste sprejeti v Sloveniji. Obstajajo drţave, v katerih se z omejenimi finančnimi sredstvi da študirati dokaj na visokem nivoju. Sam poznam oz. sem se sezna nil s študijem na Kubi, v Ukrajini, Turčiji in Rusiji. Spoznal sem tudi otroškega nevrokirurga s Kube, s katerim sva sodelovala, in turško - kurdsko zdravnico iz Mersina v Turčiji. Vsekakor so to drţave, ki so pionirske glede mnogih stvari v medicini.

Varja Turk, 4. a

24

DEJAVNI SMO

DIJAŠKA SKUPNOST

''Sami lahko naredimo tako malo, skupaj pa veliko!''

(Helen Keller)

10. aprila 2021 je bil »Dan za spremembe«. To je projekt, ki ga organizira Slovenska filantropija, nosilka Slovenske mreţe prostovoljnih organizacij.

Toda Dan za spremembe je vsak dan.

Pandemija je pokazala, kako pomembna je narava za naše telesno in čustveno zdravje. Eni jo obiskujemo več, drugi manj. Ţal se nekateri do nje vedejo nespoštljivo in odlagajo vse, kar v naravi nima mesta. Verjetno ste na svojih poteh v naravi opazili odvrţene pločevinke, maske, ovitke bonbonov in čokoladic, televizorje, gradbeni material in še bi lahko naštevala. Prepričana sem, da bi vsi radi, da je narava čista, zato se pridruţujemo boju z odpadki v naravi. Kako? Medtem ko skrbite za svoje zdravje in ste a ktivni v naravi, poskrbite še za njeno čiščenje. Ko greste na sprehod, pohod, tek, na potep s kolesom in uţivate v gozdu, na travniku, v hribih ali na gričih, ob jezeru ali reki, potoku ali na barju, s seboj vzamete še vrečko ali nahrbtnik in rokavice. Mim ogrede poberite smeti, ki leţijo na vaši poti, in tako poskrbite za čistejše okolje, v katerem bivamo.

25

Za takšno aktivnost, se v tujini ţe uveljavlja izraz PLOGGING , ki je kombinacija švedskih besed ''plocka upp'' (pobrati) in jogga (tek).

''Igre dobre volje'' so druţabno, športno, kulturno srečanje otrok in mladostnikov iz domov OŠPP Slovenije. Poudarek 'iger dobre volje' je na sodelovanju in dolgoročni motiviranosti otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami za športno udejstvovanje ter doţivljanje prijetnega druţenja. Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami morajo spoznati, da so vrednote, kot so prijateljstvo, medsebojna pomoč, strpnost, poslušanje drugega , zelo pomembne. To so tudi vrednote, ki jih na naši gimnaziji spodbujamo ter ţelimo prostovoljno delo pribliţati dijakom. Trije dijaki iz 2. a so pomagali pri izpeljavi teh iger.

26

»Diham ples« Ţelimo prispevati k spremembi potovalnih navad in ni nam vseeno, kakšen zrak dihamo, zato smo tudi letos sodelovali pri projektu Diham ples , ki ga organizira plesna šola Kazina v sklopu Evropskega tedna mobilnosti. Dijakinje in dijaki treh prvih letnikov naše šole so se koreografije na popularno pesem Justina Wellingtona Iko Iko (My Bestie) naučili pri uri športne vzgoje in tako zaplesali novim zmagam naproti. »DNK« Dijaška organizacija Slovenije je tudi letos izvajala Dijaško nacionalno konferenco (ali krajše DNK). Letos je DNK potekal od 24. 9. 2021 od 26. 9. 2021 na temo »Mladi smo prihodnost«. »Dobrodelna kcija« Dijaki in profesorji smo zbirali material in denar za Zavetišče za zapuščene ţivali Horjul. Zbrali smo kar za tri velike škatle in dve vreči posteljnine, brisač, odej, priboljškov in igrač za ţivali, ovratnic, šamponov, nagobčnikov, povodcev … Skratka, prepotrebni material za zavetišče in tam ţiveče ţivali. Profesorica Urša Ţen

27

28

MOBILNOST NA POLJSKO

16. marca leta 2020 je bila načrtovana mobilnost (Erasmus+) v mesto Chelzma na Poljskem. Dva tedna pr ed odhodom je bila razglašena karantena in pot je bila odpovedana. Sedaj (november 2021), leto in pol kasneje, je bil izlet ponovno organiziran in tokrat uspešno izpeljan.

Erasmus+ projekt LIFE (Living in an Inclusive and Fair Europe) vključuje pet drţav oziroma pet šol. Poleg nas so v projekt vključene skupine iz Romunije, Francije, Hrvaške in Poljske. Prvotno je bilo načrtovanih pet mobilnosti, vendar se je zaradi pandemije do sedaj izvedla samo ena na Poljsko, januarja pa je načrtovana še v Francijo. In to bo vse. V nedeljo, 21. novembra 2021, smo se zbrali pred šolo in za čeli našo pot proti Chelzmi. Z letalom smo prispeli v Varšavo, kjer smo se dobili s skupinama iz Romunije in

29

Francije. Na avtobusu smo z dijaki iz Francije igrali igro Enka. Ko smo se začeli pogovarjati tudi z Romuni, je bila igra Enke hitro pozabljena. Si cer pa sem prepričana, da bi Slovenke ubranile ponos drţave in Francoze premagale. V Chelzmo smo prispeli sredi noči v zanimiv hotel. Hotel je bil okrašen z dekoracij a mi ţivali: opicami, ţabami in zajci. Naslednji dan smo spoznali še dijake s Hrvaške in Poljske. Poljski prijatelji so nam na svoji šoli priredili nastop za dobrodošlico in organizirali aktivnosti za medsebojno spoznavanje. Razdelili so nas v tri skupine in nam dodelili nalogo, da mora vsaka skupina sestaviti most iz slamic. Potem smo vse tri mostove povezali v enega.

Za malico so nas pogostili s poljskimi jedmi: pieczone pierogi s farszem paprykowo- pieczarkowym (pečeni cmoki, polnjeni s papriko in z gobami).

Popoldne smo imeli prosti čas za ogled Chelzme; majhno mesto, kjer turizem ni zelo razvit … Zvečer smo imeli organizirane igre. Razdeljeni smo bili v skupine in imeli nalogo – razvozlati kodo. Namigi za kodo so se skrivali po vsej Chełmżi. Ko je bilo iger konec, je bila zmagovalna skupina nagrajena.

30

Drugi dan smo si ogledali mesto Torun. Naša pričakovanja so bila preseţena: prelepo mesto, polno čudovite arhitekture. Med drugim smo si ogledali tudi ¨Invisible house fot the Sighted and Blind¨, kje r smo dobili vpogled v ţivljenje slepih in slabovidnih. Spoznali smo Braillovo pisavo in pripomočke v vsakdanjem ţivljenju slepih. Nato smo z vodičem odšli v temno sobo, kjer smo lahko izkusili, kakšno je ţivljenje brez vida. Soba je bila čisto temna, lahko smo se zanašali le na tip in sluh. V Torunu smo bili tudi potrošniki: kupili smo nekaj spominkov, po pomoti tudi pasje bombice ... Nikoli nismo ugotovili, zakaj so bile povsod ţabe (kot spominki ali okraski). Tretji dan smo obiskali mesto Skludzewo, kjer smo celo dopoldne ustvarjali slike z različnimi tehnikami oblikovanja. Delali smo mozaike, slikali in risali . Na ţalost profesorji niso dovolili, da bi do konca tedna ostali tam. Popoldne smo imeli v hotelu delavnico na temo Kaj bi spremenili v EU. Ob koncu delavnice je vsaka skupina na kratko predstavila svoje ideje.

V četrtek smo odšli v Gdansk. Tam smo obiskali Evropski center solidarnosti, nekateri smo si ogledali razstavo, drugi pa so sodelovali na delavnici o stereotipih. Imeli smo tudi nekaj prostega časa za sprehod po centru mesta, ki je bil zelo lepo boţično okrašen. Zvečer smo imeli poslovilno večerjo z izvrstnimi sladicami. V petek zgodaj zjutraj smo se odpravili z avtobusom proti Varšavi. Po štirih urah voţnje smo prispeli v Varšavo. Od skupin iz ostalih drţav smo se medtem poslovili. S tramvajem sm o se

31

odpeljali do centra mesta na kavico in čajček, pozno popoldne pa smo si ogledali tudi nakupovalno središče v bliţini hotela. Nekateri smo prvič jedli KFC (10/10 - škoda, da ga ni v Ljubljani). Po nakupovanju nas je zunaj, za prazničen zaključek potova nja, presenetil sneg. V soboto smo poleteli nazaj domov in okoli 13. ure smo se ţe poslavljali pred šolo.

Zala Potočnik, 3. b in Ajda Kriţaj, 4. b

32

KAJ MI JE BILO NA POLJSKEM VŠEČ?

Dnevi na Poljskem so bili zelo zabavni. Sodelovanje v projektu Erasmus mi je omogočilo, d a spoznam nove ljudi, s katerimi sem odkrila nov način zabavanja. Vsi smo bili tako različni, a spet zelo podobni. Naši nasmehi, zabave, teţnja k medsebojnem u razumevanju so ogromno upanje. Upanje za mir, s vobodo in druţbeno enakost. Skozi ta projekt smo se naučili sodelovanja, ljubezni in spoštovanja. Prvi dan smo šli v šolo, kjer smo igrali igre , ki so nas zdruţile. Tri skupine so gradile mostove iz slamic in na koncu smo jih zdruţili v enega. Vsi so bili zelo različni, ampak ko smo jih zdruţili, je izgledalo zelo lepo. Tako sem ugotovila, da so ti mostovi pravzaprav mi. Vsi smo različni, ampak ko se zdruţimo, smo lepa celota.

Poleg obveznosti, ki smo jih imeli v sklopu projekta, smo vsak dan imeli nekaj časa zase. Lahko

33

smo raziskovali mesto, šli v trgovine in imeli zabave v svojih sobah. Igrali smo igro Truth or dare, pri kateri so sodelovali tudi nekateri profesorji. Večino prostega časa smo bili s Hrvati, saj smo se počutili nekoliko bliţje njim kot ostalim sodelujočim v projektu. Skupaj smo peli, plesali in se snemali za TikTok. Hotel v Chelmzi je bil razočaranje, saj smo imeli v sobi miško. Slabe izkušnjo so izboljšali naši sosedje, Hrvati, ki se jim je ta situacija zdela zelo zabavna. Povabili so nas, da spimo pri njih. Tako smo bili eno noč v eni sobi, veseli, da smo se spoznali. Ostali smo budni do štirih zjutraj. Ob petih smo se zbudili, in ne da bi se poslovili, smo šli v Varšavo, saj smo menili, da se bomo še zadnjič srečali in se poslo vili, kot je treba, a se to ţal ni zgodilo. Varšavski hotel je bil zelo lepo urej en, moderen, na dobri lokaciji in z zelo lepim razgledom. Skozi veliko okno sem opazovala in občudovala Varšavo pozno v noč. Med tem se je v meni zbudil občutek, da se bom nekoč vrnila v Varšavo. V torek smo obiskali Torun in v njem se nahaja Muzej slepih. Ogled mi je bil zelo všeč, ker so nam pokazali, kako smo pravzaprav srečni, ker lahko vidimo svet okoli sebe, spremljamo dogodke na zelo enostaven način. V meni se je zbudilo še večje sočutje do teh ljudi. Ogled je bil zame zelo grozljiv, hkrati pa tudi poučen. Naučila sem se ceniti vse, kar mi je Bog dal , in sem mu desetkrat hvaleţnejša, kot sem bila prej. Torun je zelo lepo mesto, preţeto z ljubeznijo in s harmonijo. Simbol tega mesta so medenjaki.

34

V sredo smo obiskali hišo umetnosti. Izdelovali smo mozaike in uporabljali nekatere likovne metode ustvarjanja. Hiša umetnosti mi je bila všeč, ker so nam dovolili, da se izraţamo v umetnosti, kakor ţelimo. Izdelani mozaiki so po kazali naše psihično stanje, vsaj jaz sem to tako razumela. Poleg tega smo se zelo zabavali, ko smo poslušali nekega gospoda, ki je govoril o umetnosti v poljščini, a je govoril s tako strastjo, da smo ga razumeli, ne glede na to, da nihče med nami ni govoril poljsko. V četrtek smo obiskali poljsko pristanišče – Gdansk, ki name ni naredil večjega vtisa; dan je zelo hitro minil, v mislih mi je najbolj ostalo predavanje in pogovor o stereotipih. V petek smo bili v Varšavi. Ogledali smo si mesto in šli v naku povalni center.

V soboto zjutraj smo se odpravili na letališče, kjer smo zapravili še zadnji zlot, ki nam je ostal.

Dţejla Dizdarević, 3. b

»Nikoli ni nič gotovo, a če ni upanja, je nemogoče delovati.« Ernst Bloch, 1885 – 1977

35

Elis Sorokina, 3. a

36

Kaja Siard, 3. a

SOŠKA FRONTA

Če primerjam našo šolo z ostalimi gimnazijami … imamo v četrtem letniku najboljšo ekskurzijo - » Soška fronta «.

Akrostih za profesorja Zorka

Spali smo tri ure. Oooooopa! Š e naslednji dan smo bili ko kure. K ral' Zorko nas je vlačil okol, Ampak zamudil tega ne bi nikol!

Ferrari polka,hitra polka se vrtela je. R es, prseţm, ful prseţm, spomnim se čist use! Oooooopa! N atalija je dobila roţice. T orej, na Soško se gre rado, A blo j e še bolš, ker z nami bil je Vlado! 4. b

Utrinki s soške fronte

»PAX« za vedno?!?

voda z okusom

hoja po soncu na Sabotin

krotenje kokoši Marjanca, a ti kej misliš name?

podoknica

degustacija domačega sira

netopir v jami

zbiranje ličink v Tolminki

ţurka z Zorkom

plezanje v rovu

selfiji s kravami

naslednji teden brez glasu

lep razgled s Sabotina

jama

manjkajoče stopnice bunkerja

37

Water dance

Tihoţitje z Natalijo

Molitev za lepo vreme

38

Flora in favna zgornjega posočja

Biološka potreba

»Poo....ootisni«

Mi, na Javorci

Poziranje na Hermanu

39

Soške cvetlice

Kaja Siard, 3. a

40

RAKOV ŠKOCJAN

Dijakinje in dijaki drugih letnikov, ki so izbrali naravoslovno- športni sklop ITS2, so preţiveli tridnevni tabor v Rakovem Škocjanu. Pričakalo nas je slabo vreme, vendar nas to ni odvrnilo od našega raziskovanja okolice doma, kjer smo prebivali. Ogledali smo si dobro ohranjen bunker, narejen globoko v zemlji v 20-ih le tih prejšnjega stoletja. Popoldne smo izkoristili za lokostrelstvo in pohod od Kotla do Tkalca jame. Sobotno sončno dopoldne smo preţiveli na kolesih in se zapeljali do Cerkniškega jezera, si ogledali zbiralnik za vodo in v vetru varno prikolesarili nazaj v dom. Popoldne so dijaki opravili vzorčenje in analizo biološkega materiala iz reke Rak. Zvečer smo zakurili taborni ogenj, pekli krompir in se druţili ob ognju v jasni jesenski noči. Nedeljsko dopoldne smo namenili daljšemu pohodu po Krajinskemu parku Rakov Škocjan in si ogledali še Zelške jame ter občudovali prekrasno naravo in zanimiv kraški svet jam in naravnih mostov. Med športnimi aktivnostmi smo poslušali tudi zanimive razlagalne pripovedke, ki so se ohranile skozi ljudsko izročilo, o imenu jam (Tk alca jama in Zmajeva jama) ter spoznali biološko razno vrstn ost flore in favne Rakovega Škocjana. Profesorica Urša Ţen

41

Jesenska dekoracija

Kitara z Neţo

Do pekla in še dlje

42

43

Taja Juvančič, 4. a

44

KDO SEM, KAJ POČNEM?

Intervju s pisateljico Natašo Konc Lorenzutti

Od kod črpate navdih za pisanje? Nenehno opazujem, berem, pozorna sem na vse, tudi zelo drobne pojave v svojem okolju in v odnosih. Najbolj pa me navdihuje branje. Kadar preberem odlično knjigo, si ţelim, da bi znala tudi sama napisati kaj takega. Iz doţivetih bralnih izkušenj izpeljem svoje zamisli. Zakaj pišete, kaj je namen pisanja? Ali je pisanje samo tisto, kar vam je všeč? Pisanje je zame poklic in poslanstvo. Mislim pa, da mora človek, če hoče resnično ţiveti svoje

pravo poslanstvo, s tem prispevati v dobro skupnosti, ne zgolj v dobro samemu sebi. Hobije, konjičke, ima človek večinoma zase, poklic pa mora biti vgrajen v mozaik sveta in druţbe.

Nekoč ste bili igralka. Mislim, da je bil to pomemben del vašega ţivljenja. Ali vam je ţal, da ste odšli? Ali bi se radi vrnili v gledališče ali pisali igre za gledališče? Gledališče imam še zmeraj zelo rada, ne pa tudi vsega, kar se v gledališču počne. Odšla sem zato, ker mi je delo v kolektivu, kjer je bilo treba verjeti celo v ideje, ki so mi bile tuje in zoprne, prestopilo rob mojega dostojanstva. Odšla sem tudi zato, ker sem bila takrat mlada mamica in so me otroci potrebovali. Če delaš v gledališču, greš vsak večer od doma. Vaje so zjutraj in zvečer, kadar nimaš predstav. Drugače imaš zvečer predstave. Potem sem štirinajst let poučevala gledališče na umetniški gimnaziji. Predlani sem odšla tudi od tam. Zdaj sem polno samozaposlena kot pisateljica. Še vedno bi bila pripravl jena odigrati vlogo v uprizoritvi, v katero bi res verjela.

45

Ali načrtujete nadaljevanje knjige Gremo mi v tri krasne? Tudi na to sem ţe pomislila. Ali imajo liki knjige Gremo mi v tri krasne prototipe v resničnem ţivljenju? V vsakem liku, ki ga ustvar im, je delček mene in delček drugih značajev, ki jih nenehno iščem, spoznavam, skušam razumeti. Katere knjige in avtorji so na vas najbolj vplivali? Katere zvrsti v literaturi najraje berete? Najraje berem roman. Ţe kot otrok in najstnica sem brala dela, ki so vsebovala daljšo, napeto zgodbo. Eno mojih najljubših del v otroštvu je bil otroški roman z naslovom Potovanje v tisočera mesta Vitomila Zupana, potem dela Astrid Lindgren, ki sem jih naravnost oboţevala. Name so močno vplivale tudi Andersenove pravl jice.

Pisanje ni enostavno. Ste imeli kdaj trenutek, ko ste se ţeleli odpovedati pisanju? Če je bilo tako, zakaj ste nadaljevali s pisanjem? Ob vsakem delu te kdaj zgrabi malodušje. Verjemi, da so vaši učitelji z vsem srcem to, kar so, pa vendar kdaj pomislijo, da ne bi šli v sluţbo. Celo mame za trenutek pomislimo, da ne zmoremo več in bi najraje kar nekam šle. Seveda je to misel, ki te prešine in je nikoli ne uresničiš, ker veš, da samo izpolnjena dolţnost daje človeku zadoščenje in mir. Tako je tudi pri pisanju. Ţe dolgo se mi ni zgodilo, da bi me zgrabil popoln obup. Se mi je pa to nekajkrat zgodilo ob bolečih zavrnitvah objav ali slabih kritikah.

46

Večina vaših del je o otrocih in mladostnikih. Zakaj ste se odločili, da se osredotočite na mlado občinstvo? Ker se mi zdi zelo pomembno, da imate mladi moţnost brati. Mislim, da vam imam še veliko povedati, ker sem bila tudi jaz nekoč mlada in vem, da odrasti ni enostavno. Da ima srečo tisti, ki zvozi ta veleslalom brez hujših poškodb. Katere prizore v knjigah je najteţje pisati in zakaj? Vse je po svoje teţko, ker zelo hitro lahko padem iz pogleda pripovedovalca v svoj lastni pogled. Vedno mi preti nevarnost, da bom začela govoriti stvari, ki jih jaz ţe vem, moj junak pa jih še ni spoznal. Teţko je peljati notranji monolog mladostnika, vendar mi včasih steče sam. Kar teče. Dialogi prav tako niso ravno mala malica, saj v njih lovim ravnovesje med realnostjo in literaturo. Če bi pisala točno take dialoge, kakršne vi govorite, to ne bi bila več literatura , saj bi bilo vse napol angleško in zelo neliterarno. Vedno iščem pravo mero, kako nizko se v pogovornem jeziku lahko spustim. Kaj vam, odrasli osebi, pomaga pri pisanju o mladostnikih in opisovanju njihovih izkušenj? V času pisanja mi pomeni predvsem iskanje razumevanja za ta svet, v katerem odraščate vi in je zelo drugačen od tistega, v katerem sem odraščala sama. Ne zavidam vam vseh teh tehnologij in draţljajev, ki vam jemljejo svobodo. V leposlovju vidim moţnost rešitve iz prenasičenosti. V času po izi du mladinskega dela pa sem največ lepote deleţna v srečevanjih z vami. Ţiv stik z bralci mi ogromno pomeni. Pred boţičem so mi na neki šoli dali majhne voščilnice, vsak učenec je napisal eno, v njih pa so bile kratke misli o mojem romanu Gremo mi v tri krasne. Ko sem jih brala, sem bila tako ganjena, da sem komaj zadrţevala solze. Katero knjigo bi svetovali za začetek seznanjanja s vašim delom? Vam, mladim, priporočam Lica kot češnje, Avtobus ob treh, Gremo mi v tri krasne. Bolj zahtevnim bralcem pa tudi r oman Beseda, ki je nimam. A ţe samo, če boste prebrali roman Gremo mi v tri krasne, bom zelo srečna. Elis Sorokina, 3. a

47

Varja Turk, 4. a

48

ŠPORT IN JAZ

Odkar pomnim, sem v stiku s športom. Moj prvi vzpon v hribe je bil v nahrbtniku za nošenje otroka na očetovem hrbtu. Seveda se tega ne spomnim, vendar pa se je s tem začelo. Sem človek akcije in ljubiteljica občutka adrenalina ter ekstremnih športov. Oboţujem hribe, plezanje, odbojko in igre z ţogo, hokej, surfanje, veslanje, kolesarjenje ... pa vendar je pri rosnih petih letih prevladal smisel za glasbo in ples. Takrat so me starši vpisali v plesno šolo. S plesom sem se ukvarjala 8 let (seveda hribov in drugih športov nisem pozabila), a sem ugotovila, da se v plesu premalo “dogaja”. Še vedno oboţujem ples in plešem za zabavo, vendar je napočil čas za nekaj novega ... Tudi moja starša sta se resno ukvarjala s športom, toda njuni karieri so zaključile poškodbe in tudi ljubeze n do najstniškega ţuranja ter zabav. Oče je bil oz. je še vedno baseballist, vendar me ta šport ni zares navdušil ... odigramo kakšno igro ali si podajamo ţogico, vendar se nikdar nisem ţelela vključiti v ta šport profesionalno. Ker je bila mati članica odbojkarske reprezentance, je bila to moja prva zamisel … po prvem treningu sem bila navdušena in sem se odločila, da bom nadaljevala z odbojko. V tistem tednu smo obiskali prijatelje na reki Krki, kjer je bil organiziran tudi spust s kajaki. Veslanje po reki me je tako prevzelo in navdušilo, da odbojka zame ni bila več opcija. Tako se je torej začela moja kajakaška kariera. Takoj ko je bilo mogoče, sem se vpisala v štirinajstdnevno kajak šolo, po kateri sem se začela udeleţevati rednih treningov. Ne le da smo se s sotekmovalci zabavali in uţivali v druţenju, uţivali smo in še vedno uţivamo na sveţem zraku in v stiku z naravo, kar se mi zdi ena boljših stvari pri tem športu. Disciplina, ki sem se ji sprva posvetila, je slalom na divjih vodah. Moj cilj je bil, da se uvrstim v slovensko reprezentanco, vendar so se stvari kasneje drugače obrnile.

»Spoznaj samega sebe.«

Sedem modrih

49

Na kajakaškem poligonu (z divjo vodo seveda) so postavljena zelena in rdeča vratca, skozi katera moraš čimprej priti do cilja. Zmaga tekmovalec, ki do cilja pride v najkrajšem času. (Na zgornji fotografiji je postavljena proga z vratci, za laţjo predstavo.)

Svetovno prvenstvo v Tacnu

S prihodom novega trenerja se je vse skupaj spremenilo. Nov trener Jan je ekstremni kajakaš. Veliko je potoval po svetu in preveslal reke, o katerih si niti ne moremo predstavljati njihove lepote, divjine ... Sčasoma je nekaterim otrokom postalo veslanje na divjih vodah brez visečih vratc zanimivejše in zabavnejše. Jan je kot najstnik tekmoval tudi v freestyle veslanju, zato smo v klubu ustanovili freestyle sekcijo, z imenom FKTT (Freestye kayak team Tacen). Torej še ena disciplina, ki je zanimivejša kot veslanje med vratci. Pr i freestyle veslanju se zabavamo z različnimi triki v vodni “roli”. Freestyle disciplina ima tudi svoja drţavna, evropska in svetovna prvenstva, na olimpijadi pa je še niso priznali ... Vsi močno drţimo pesti, da se bo to zgodilo.

50

Na spodnjih fotografijah je prikazano freestyle veslanje.

Na zadnji fotografiji je prikazana freestyle tekma v Gradcu. Na tekmovanju ima vsak tekmovalec 45 minut časa, da v roli naredi čim več trikov s čolnom. Vsak trik je vreden določeno število točk in tisti tekmovalec, ki pridobi največ točk, zmaga.

51

Pred letom so kot olimpijsko disciplino priznali extremni slalom. Ta igra je malo bolj groba ... hkrati štartajo štirje kajakaši in tisti, ki prvi pride v cilj, je zmagovalec. Pot do cilja je groba, saj lahko sot ekmovalca izrineš iz njegove smeri ... Sama tekmujem tudi v extremnem slalomu, na srečo še nisem doţivela hujše poškodbe.

Tudi poškodba je lahko del športa in sem jo, na ţalost, utrpela tudi jaz. V letošnjem letu, konec avgusta, smo se s klubom udeleţili freestyle tekme v Gradcu, kjer sem si izpahnila ramo. Grozen občutek je, ko se celo poletje veseliš svoje prve freestyle tekme, nato pa sploh nimaš priloţnosti nastopiti. Poškodba mi ni vzela samo moţnosti udeleţbe na treningih, ampak tudi moţnost zapravljanja prostega časa na kolesu, s plezanjem, z igrami z ţogo, s tekom itd. Rehabilitacija oz.

“sestavljanje nazaj” traja določen čas, ampak optimistično gledam naprej in se ţe veselim dni, ko bom vse svoje hobije lahko opravljala brez boleč in in zadrţkov. Trenutno je moj cilj v kajakaštvu uţivanje in predajanje znanja mlajšim ter začetnim kajakašem in se z veliko truda ter dela udeleţiti olimpijskih iger v extremnem slalomu. Vendar si tudi vsi močno ţelimo, da bi na OI priznali freestyle kot olimpijsko disciplino. Tako bi se nekega lepega dne lahko ponosno udeleţila OI tudi v freestylu. Neţa Jan Stupica, 2. b

52

KLEMEN KOVAČIČ

Klemen Kovačič je študent AGRFT in v prvi vrsti moj brat. Kot brat je zelo pozoren, prijazen, izjemno duhovit in tudi zvit. Oboţuje umetnost, kakršno koli, od glasbe do filma in seveda gledališča. Trenutno se ukvarja s projektom Pojedina pri Trimalhionu po motivih Petronijevega Satirikona v Slovenskem mladinskem gledališču. Upam, da vam bom omogočil majhen vpogled v tega zanimivega človeka. Ker si igralec, te seveda moram vprašati, kaj naredi dobrega igralca? Mislim, da ni recepta. Gotovo je to poklic, ki zahteva predanost, radovednost in določeno odprtost, intenzivno ukvarjanje s sabo. Če so ti te lastnosti blizu same po sebi, bi jih morda lahko imenovali talent, a v resnici je potem potrebnega predvsem veliko dela. Moraš si prizadevati biti občutljiv za vsebine, s katerimi se ukvarjaš. Marsikaj

se te dotakne osebno, operiraš z lastnimi čustvi, s strahovi, hrepenenji ... in vse to je potem nemalokrat podvrţeno neki zunanji oceni, kar ni vedno lahko sprejeti. Sploh, kadar nisi (dovolj) dober. Morda dobrega i gralca še najbolj naredi ljubezen do tega poklica, vera v to, da ima tvoje početje smisel. In tako je najbrţ tudi pri vseh ostalih poklicih. Kakšne so tvoje najljubše vloge (stranske, glavne, fizične …)? Ravno pred kratkim je soigralka v improvizaciji na vaji na enako vprašanje odgovorila preprosto: glavne. V tem se mi je zdela izredno iskrena in duhovita. Kakorkoli obrneš, je glavna vloga tista, ki si jo navadno najbolj ţelimo. Ne samo zaradi dodatne pozornosti/pomembnosti, ampak predvsem zaradi vsega, ka r ponuja. Glavna vloga je načeloma tudi največja, z njo dobiš največ »materiala«. Seveda, kipar lahko izdela vrhunski kip iz pol kilograma gline, a nekaj povsem drugega je, če ima na voljo eno tono gline. S tako količino ima več moţnosti za razvoj, za učen je nečesa novega, konec koncev tudi več prostora za napako. Seveda pa po drugi strani obstaja nevarnost, da ti tako obseţnega materiala ne uspe v celoti zajeti, da se v njem izgubiš ...

53