08 Z reakcijami v mavrični svet kemije maj 2021

FRIZUROMANIJA Benjamin Bele, Lovro Dulc in Žak Jeglič Mentorica: Darja Gašperšič O snovan šola Šmarjeta

Povzetek

Poskus opisuje barvanje z naravnimi rastlinskimi barvili ter spreminjanje barve barvil ob dodatku kislin ali baz ali s pomočjo kovinskih ionov, s katerimi barvila tvorijo intenzivno obarvane kompleksne spojine. Barvila, ki smo jih uporabili, so lavson iz hene, kurkumin iz kurkume ter antociani iz lakmusa in plodov lovorikovca.

Posnetek poskusa

https://youtu.be/YwAJkv6Og74

Teoretske osnove

Barvilo je snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo. Je tudi sredstvo za barvanje (Bajec, 2007). V kemijskem smislu je barvilo topna snov, ki materiale obarva s kemijsko reakc ijo, adsorpcijo ali difuzijo. Pigmenti so trdne spojine, ki odražajo le določene valovne dolžine vidne svetlobe. Lahko so naravni ali umetni. Uporaba naravnih barvil je bila znana že 3000 let pred našim štetjem. Stare civilizacije so jih uporabljale za ba rvanje tkanin, posode, v slikarstvu in za ličenje. Barvila so bila anorganska in organska. Anorganske dobimo z mletjem kamnin. Primer je rumena in rdeča barva (okra), ki jo dobimo z mletjem železove rude. Okro je uporabljal že kromanjonec, najdena je bila v Potočki zijalki. Lepi primeri jamskih poslikav z okro so ohranjeni tudi v jami Altamira v Španiji ( slika 1). Z mletjem svetlo modrega poldragega kamna lapiz lazuli dobijo ultramarinsko modri pigment. (slika 2). Organska barvila so rastlinskega in živalskega izvora. V organizmih sodelujejo v življenjskih procesih (klorofil – fotosinteza, hemoglobin – dihanje) in ščitijo pred škodljivimi vplivi UV žarkov (karotenoidi in flavonoidi pri rastlinah, melanin pri živalih). V tradicionalnih barvarnah za izdelavo o rientalskih preprog še vedno uporabljajo naravna barvila ( s lika 3). Za rdeče odtenke uporabimo 4 barvila – alizarin je rastlinskega izvora, iz insektov pa dobijo karminsko rdečilo – košeniljo, karmezinsko rdečilo – kermes in barvilo lak. Za oranžno rdeče obarvanje je primeren lavson iz hene, s katerim se barva tudi lase in umetelno poslika kožo, za rjavo barvo juglon iz oreha, za modro pa indigo iz indigovca. Zeleni toni so v stari umetnosti redki, saj so klorofili slabo o bstojni. Kitajci za barvanje že od nekdaj uporabljajo kurkumin iz korenine kurkume. Danes se uporabljajo predvsem sintetična barvila. Prvo umetno barvilo – škrlatni mauvein je leta 1856 odkril William Perkin. Ob koncu 19. stoletja so odkrili še več umetnih azo barvil, danes jih poznamo več kot 8000 (Kitek, 2016/17).

19